Pogosto nas je strah odhodov – bodisi iz odnosov, služb, družbenih krogov, kjer se ne počutimo spoštovane, ljubljene ali sprejete. A resnica je včasih preprosta: ne izgubiš ničesar, če zapustiš prostor, kjer te ne vidijo in ne slišijo. Prav nasprotno – z vsakim takšnim korakom začneš znova postavljati sebe v središče svojega življenja.
Velikokrat pozabimo, da je poslušanje svoje duše dejanje poguma. Intuicija nas že dolgo opozarja, da neka dinamika ni zdrava, da nas nekaj notranje izčrpava ali zadržuje v krču. A vseeno vztrajamo, ker se bojimo izgube. Bojimo se neznanega. Bojimo se, da bomo ostali sami. Vendar pa je prav to vztrajanje v prostoru, kjer nas ne spoštujejo, tisto, kar nas zares oddaljuje od nas samih.
Zato je pomembno, da si priznamo: čas je za spremembo. Če okolje ni spodbudno ali varno, če nas delo prazni in ne hrani, potem ni več vprašanje, ali si zaslužimo več – ampak kdaj bomo to končno izbrali.
Čas je, da se zavzamemo zase. Da začnemo postavljati meje. Da se začnemo ceniti – ne zaradi drugih, temveč zaradi spoštovanja do svojega notranjega miru in življenja.
Ko si dovolimo odhod, ko zapustimo toksične odnose ali okolja, ne izgubljamo – pridobivamo. Pridobivamo prostor za zdravje, za srčnost, za odnose, ki temeljijo na iskrenosti in medsebojnem spoštovanju.
Če dovoljujemo, da nas drugi nenehno izčrpavajo, v nas začne zmanjkovati volje, upanja, ustvarjalnosti. In takrat pogosto ni več vprašanje, ali bo prišla kriza – temveč kdaj.
Zato je pomembno, da znamo poslušati opozorilne znake. Telo, psiha in čustva nam pogosto jasno sporočajo, kdaj je nekaj preseglo mejo. Takrat potrebujemo pogum, da prepoznamo: ključ je v nas. Sami odločamo, kje smo, s kom smo in koliko smo pripravljeni prenašati.
Vsaka odločitev, da odidemo iz prostora, kjer nismo spoštovani, je dejanje ljubezni do sebe. Ni sebičnost – je samoohranitev. Ni hladnost – je globoka notranja zrelost.
Tudi če nas je strah, tudi če ne vemo, kaj točno nas čaka, si moramo priznati: ne bomo našli lepšega življenja, če ne stopimo iz sence tistega, kar nam ne služi več.
Odločitev ni vedno lahka, je pa mogoča. In pogosto je le en pogumen korak tisti, ki loči trpljenje od priložnosti. Vaša duša vas čaka. In življenje vas čaka. Ne zamudite ga.
Prirejeno po: atma.hr
