Kako vas lastni možgani pretentajo v slabo voljo

Vaši možgani se osredotočijo na slabe stvari

Verjemite, niste edini. Kot tudi ni edina tista manekenka, ki je videti kot iz nebes poslan angel lepote, a je že cel dan popolnoma nesrečna, ker se ji je na bradi pojavil mozoljček. Tako tudi vi niste edini, ko zjutraj po 10-minutni vožnji dospete v službo, kjer na robu živčnega zloma hitite razlagati o nesposobnem kretenu, ki ni speljal pri zeleni luči. Ostalih 268 voznikov, ki ste jih prav tako srečali na poti, se seveda več ne spomnite.

Razlog za osredotočanje na slabe stvari je v vaših možganih, med tistimi 100 milijardami nevronov, ki so jim znanstveniki dokazali, da vam po naravi v mislih ohranjajo neprijetne dogodke. Za dokaz, so k raziskavi povabili kopico ljudi, katerim so nato kazali fotografije srečnih in jeznih ljudi. Ob ponovnem prikazu fotografij, so hitreje in bolj učinkovito identificirali tiste z jeznimi obrazi.

Kako učinkovito? Tako zelo, da se sodelujoči v raziskavi srečnih obrazov sploh niso spomnili. Ljudje imamo očitno šesti čut za bedo.

Razlog za takšno biološko predispozicijo je nadvse logičen. Ker možgani hitreje, lažje in učinkoviteje identificirajo slabe stvari okoli nas, nam s tem zvišujejo preživetvene možnosti. Človeška biologija se seveda ni uspela prilagoditi dejstvu, da sedaj živimo nekoliko ločeno od smrtno nevarnih naravnih pojavov, a če posplošimo: gledanje lepih rožic na travniku je veliko manj učinkovito za naše preživetje, kot zaznavanje ogromnega medveda, ki lomasti proti nam v upanju, da si popestri torkov jedilnik. 

Torej: naši možgani se fokusirajo na negativne stvari, ker so negativne stvari ogrožujoče za naše življenje. Stvari se prično nekoliko spreminjati, ko se staramo in se zaradi nostalgije pričnemo bolj pogosteje spominjati dobrih stvari iz našega življenja.

Borba z negativnimi mislimi le-te v resnici okrepi

Človeški možgani nimajo mehanizma, s katerim se lahko pripravimo, da neko stvar pozabimo (vnos pretiranih količin alkohola ne šteje). Kar pomislite: doživeli ste neko negativno izkušnjo - ko je vsega konec, jo želite pozabiti, a bolj, ko se trudite, bolj jasno se vam izrisuje v mislih. 

Zatiranje negativnih mislih jih tako v resnici le krepi. Psihologi temu pravijo ironija miselnega procesa. Vam je šlo v šoli kdaj na smeh in ste se poskusili prepričati, da se ne smete smejati? Predvidevamo, da se ni končalo kot ste želeli. 

Pomislite tudi na problem debelosti. Borba s kilogrami naj bi od človeka zahtevala, da naj pazljivo nadzoruje vnos hrane. Prav v tem, pa tiči problem: debeli ljudje ne dosežejo želenih učinkov z dietami, ker neprestano štetje kalorij zahteva od njih prav tisto, česar ne bi smeli: nenehno misliti na hrano. In obratno pri podhranjenih ljudeh, ki bodo velikokrat potarnali, da so preprosto "pozabili jesti". 

Raje smo nesrečni, kot negotovi

Ko odraščamo, nas naši možgani počasi odvračajo od tveganih odločitev, ki so nam morda bile popolnoma vsakdanje v času najstniških let. Zajadramo v čas življenja, ko izzivi niso več del našega vsakdana - zdaj moramo le preživeti, da lahko nahranimo otroke. Zato ljudje ne menjajo služb, ko so stari 50 let, kot so jih morda menjali, ko so bili stari 20 let. In to je dobro.

Kar ni dobro, je da odklon od tveganj pomeni, da ljudje raje vztrajamo v za nas negativnih situacijah, kot pa da bi sprejeli izziv in se poskusili osrečiti. Namesto, da poskušamo preveriti, kakšne karte bi nam življenje podelilo v drugo, poskušamo biti zadovoljni s tistimi, ki smo jih prejeli do sedaj. 

To gre ponekod še dlje, saj so znanstveniki dokazali, da se v primeru sprememb v življenju, ki bi nas popeljale k sreči, teh zavestno izognemo, ker te sreče preprosto nismo vajeni in se nam zdi lažna. Ko so klinično depresivne ljudi poskušali ozdraviti in jim misli preklopiti na vesele spomine, jih je to popolnoma zmedlo. Preverite tudi sami: stojte pred ogledalom in si govorite komplimente - vam je to čudno ali prijetno? 

Biti srečen je trdo delo

Sigmund Freud je rekel, da je nesrečnost "default" (osnovni) položaj naših možganov. Kar pomeni, da se moramo za občutek sreče vedno potruditi. Kot so povedali v eni od študij, imeti prave gene in biti okoli pravih ljudi, je le del enačbe. Ostalo moramo storiti sami.

Vzamimo primer dopustov. Ste vedeli, da so počitnice prava past za nesrečne ljudi? Večina ljudi namreč počitnice enači z brezdeljem. Češ, celo leto sem nekaj delal za nekoga drugega, ko grem na dopust, pa ne bom delal ničesar. Namesto, da bi delali tisto, kar jih v resnici veseli. 

Razumevanje, da je sreča le odsotnost opravil, ki nas delajo nesrečne, je pogosto, a zmotno. Naši možgani ne delujejo na ta način. Ko so opravili raziskavo med starejšimi ljudmi, so ugotovili, da je sreča nujno povezana s prijatelji, s katerimi se obkrožimo in s hobiji, ki zapolnijo naše življenje.