Večina duhovnih priročnikov za življenje govori o odpuščanju. Ali ni nekaj velikodušnega v tem, da nekomu odpustimo za bolečino, ki nam jo je povzročil?
Pravijo tudi, da je odpuščanje lastnost močnih, značilnost, ki je priljubljena tako v resničnem življenju kot v filmskih upodobitvah. Radi imamo zgodbe o prizadetosti in izdaji ter like, ki nato odpustijo tistemu, ki jim je storil krivico, da lahko nadaljujejo naprej.
Ampak tovrstne pretirano idealistične pripovedi so postale tudi priročno izhodišče za opravičevanje slabega vedenja. Ne samo to, povezovanje odpuščanja z močjo in moralno superiornostjo je izjemno ignorantsko do naših resničnih čustev in izkušenj.
Zato, čeprav je "čim prej odpusti in pozabi" pravilo za dosego zaključka, ni najslabša stvar na svetu, če kdaj tudi obdržimo zamere. Če že kaj, je to lahko tudi znak samospoštovanja. Ljudje, ki poznajo svoje meje, ki vedo, kdo si zasluži biti v njihovem življenju in kdo ne ter komu lahko zares zaupajo, izhajajo iz dobrega stika s samim seboj.
Nikakor ne smemo nekoga prisiliti, da za vsako ceno "odpusti" samo zato, ker naj bi bila to "prava" stvar za srečno življenje. Tudi ne škodovati ljudem je prava stvar, vendar nekateri to še vedno počnejo.
Poleg tega lahko še vedno nadaljujete svoje življenje in "ozdravite", ne da bi spustili določene ljudi nazaj v svoje življenje. Verjetno ni nič močnejšega, kot si vzeti čas za zdravljenje v lastnem tempu. Ampak ko ljudje sprejmejo in se osebno pomirijo sami s seboj in določeno situacijo, ali si takrat ljudje iz preteklosti takoj zaslužijo brezplačno vstopnico nazaj?
Raziskave kažejo, da oseba z močjo v odnosu manj verjetno odpusti kot oseba brez nje. Izid je nato v rokah prestopnikov, in če prestopnik še naprej povzroča iste rane, je oseba, ki je odpustila, bolj verjetno, da bo doživela padec samospoštovanja. Študija je pokazala, da prehitro odpuščanje lahko erodira samospoštovanje in vodi do večjih težav v odnosih ter bolj neprijetnih partnerjev.
Ta trend je tako pogost, da ima svoje psihološko ime: "Objem ježa," kot ga je poimenoval psiholog Frank Fincham. "V mrazu se dva ježa objemata, da bi se ogrela, vedno bolj in bolj, dokler se bodice enega ne začnejo prebijati v kožo drugega. Nato se ločita, a ko ju spet zagrabi mraz, se preveč približata, dokler se ne poškodujeta," je pojasnil Psychology Spot in dodal, da se ta dinamika pogosto ponavlja tudi v medosebnih odnosih.
V študiji iz leta 2011 je profesor James K. McNulty, izredni profesor psihologije na Univerzi v Tennesseeju, ugotovil, da so partnerji, ki so hitro odpustili, skoraj dvakrat bolj verjetno, da bodo kmalu zatem spet deležni slabega ravnanja.
Veliko družbenega nezadovoljstva glede držanja zamer izhaja iz negotovosti. Jeza je premalo razumljeno čustvo. Jeza je lahko zdravilna in produktivna; treba je le vedeti, kaj z njo početi.
Najpomembnejše pa je razumevanje, da je bolečina vsakega posameznika drugačna. Zahtevati od ljudi, da na vsak način odpustijo, ali zahtevati odpuščanje od drugih, je lahko globoko ignorantsko. Te predpostavke in sodbe ne samo zavračajo resnično bolečino, ki jo mnogi ljudje trpijo; odvračajo tudi inteligentno analizo travm, ki jih doživljajo mnogi ljudje in skupine.
Milost je lepa, vendar je ne morete izsiliti. In včasih morate pokazati ljudem vrata, da se osvobodite.
Vir: theswaddle.com
- Preberite si še: Odpuščanje: Ni treba vedno vsem odpustiti!
Novo na Metroplay: "Če bi ljudje vedeli, kakšno je to mučenje, koliko je solz in trpljenja …" | Sara Isaković