Kaj naj stori sin, katerega oče je bil odgovoren za množični pokol milijonov Judov in Poljakov? Vsaj to lahko stori, da iskreno govori o tem... "Resnica je edino, kar lahko dam," pravi danes 86-letni Niklas Frank, ki ga prav tako skrbi za prihodnost.
Niklas Frank (rojen 9. marca 1939) je nemški pisatelj in novinar, najbolj znan po svoji knjigi o očetu Hansu Franku, pravniku, ki je med drugo svetovno vojno stal tesno ob Hitlerju. "Kot Hitlerjev namestnik je podpisoval vse zakone in bil neposredno odgovoren. Vedel je, da služi kriminalnemu režimu. Bil je karierist brez morale. Sledil je ideologiji in karieri," razlaga njegov sin Niklas.
Niklas se je rodil v Münchnu kot najmlajši od petih otrok Hansa Franka in Brigitte Herbst. Ko je bil star približno osem mesecev, je bil njegov oče imenovan za Hitlerjevega generalnega guvernerja v okupirani Poljski, kjer je izvajal nacistično politiko zasužnjevanja Poljakov in iztrebljanja poljskih Judov.
Niklas je odraščal v graščinah v Krakovu: "Spomnim se, kako sem se z igračo vozil po hodnikih in se zaletaval v ljudi, saj sem vedel, da mi nihče nič ne more – bil sem sin najmočnejšega moža. Ta občutek moči otroka hitro zaznamuje. Spomnim se tudi daril, ki so jih prejemali moji starši. Oče je bil izredno vpliven."
Star je bil sedem let, ko so njegovega očeta usmrtili v Nürnberških procesih (16. oktober 1946).
Hans Frank pa je sicer zavračal Niklasa, saj je verjel, da je v resnici sin nekdanjega družinskega prijatelja Karla Lascha.
"Zgradili smo veliko spomenikov žrtvam – to je bil odličen propagandni trik. Tiha večina nikoli zares ni priznala, kaj smo storili milijonom nedolžnih: skrivajo, pozabljajo, nočejo govoriti o tem. Nismo ljudstvo empatije – težko si predstavljamo, kako je biti Jud, ki ga z družino odpeljejo v živinskem vagonu in mu ob prihodu v Auschwitz odvzamejo ljubljene. Ko med prijatelji omenim besedo “Jud” (Žid), vsi utihnejo – ne prenesejo bolečine zaradi zločinov staršev in starih staršev," pove danes.
Čeprav starši niso neposredno govorili o koncentracijskih taboriščih, otroci pred njimi niso bili zaščiteni. Varuška Hilde je Niklasa pogosto vodila v taborišče. Na eni od teh priložnosti so stražarji za zabavo njega in brata Normana prisilili podhranjenega zapornika, da je jezdil osla, ki ga je nato odvrgel na tla. Ob neki drugi priložnosti, ko je poljski služabnik umazal rjuhe, je njegova mati kričala, da bo poslan v taborišče. Niklas, ki je bil z njim prijatelj, je ob tem zajokal, zaradi česar ga mati ni več kaznovala, in Poljak ter njegova žena sta po vojni dejala, da jima je prav Niklas rešil življenje.
Njegova mati je umrla leta 1959. Niklas je študiral nemško književnost, sociologijo in zgodovino ter postal novinar. Sčasoma se je njegov začetni sram zaradi očeta razvil v žgoče sovraštvo, medtem ko je več kot 40 let raziskoval njegovo preteklost.
"Odraščal sem kot katolik, a izstopil pri 27. letih. Cerkev se mi zdi smešna. Jaz očetu ne morem odpustiti. Spoštovanje pomeni tudi to, da očeta postaviš pred sodišče resnice. To je moje spoštovanje."
Leta 1987 pa je izdal knjigo Der Vater: Eine Abrechnung ("Oče: Obračun"), prevedeno v angleščino kot In the Shadow of the Reich (1991). Knjiga je bila objavljena tudi v reviji Stern in je sprožila burne odzive zaradi brutalnega obračuna z očetom.
Skupaj z izraelskim avtorjem Joshuo Sobolom je napisal tudi dramo Der Vater (Oče), ki so jo uprizorili leta 1995 na Dunaju. V njej sin izkoplje truplo očeta in ga oživi, da bi mu sodil za njegove zločine.
Kasneje se je posvetil materi v knjigi Meine deutsche Mutter (Moja nemška mati, 2005), ki je delno satiričen portret nacističnih žensk. Trilogijo je zaključil s knjigo Bruder Norman! (Brat Norman!, 2013), v kateri opisuje boleče razprave z najstarejšim in najljubšim bratom o otroštvu v okupirani Poljski in različnih pogledih na starševsko ljubezen.
V oddaji Globus (Politična dediščina druge svetovne vojne) smo ga prejšnji teden lahko poslušali, kako je zaskrbljen glede prihodnost: "Antisemitizem znova narašča, čeprav nikoli ni izginil. Prenašal se je naprej v družinah. In zato bi rekel, da je danes znova sposoben morije."
O svojem očetu pove: "Uničena sta bila njegova duša in razum. Čeprav je bil sijajen, je bil množični morilec. Bil je očarljiv, izjemno izobražen, tekoče se je pogovarjal v latinščini. Bil je vzgojen v katoliški veri, študiral je pravo. Iz študija in vere je vedel, kaj je dobro in kaj slabo. Vendar se je kljub temu popolnoma predal nacizmu. Bil je očaran nad Hitlerjem. Moja najstarejša sestra Sigrid je včasih dejala: Očka ljubi Hitlerja bolj kot svojo družino."
- Preberite si tudi: Tretja generacija plača največji dolg družinskih skrivnosti
Sestre in brat niso zmogli nositi tako težkega bremena preteklosti. Brat je umrl zaradi prekomerne teže in odpovedi organov, ko je bil star 53 let. Sestra Brigitte je leta 1981, stara 46 let, naredila samomor z zaužitjem prevelikega odmerka zdravil. Niklas je verjel (glede na njene zapise v dnevniku), da se je odločila za smrt zato, ker "ni želela postati starejša od očeta". Sestra Sigrid pa je ostala zavezana nacistični ideologiji. Odselila se je v Južno Afriko v času apartheida in tam razvila odvisnost od pomirjeval ter umrla. On pa se je poskušal dokopati do resnice o svojem očetu skozi raziskovanje preteklosti:
"Če se o čem ne govori, se iz tega razvije agresija. Vsi starši in stari starši, vsi odrasli bi nam morali povedati, zakaj so bili strahopetci. To je bila zelo krvava diktatura, nikomur nisi mogel zaupati, nenehno so se ovajali med seboj. Če generacije staršev, starih ali prastarih staršev prikrivajo nekaj odločilnega, kar so doživele ali pomagale oblikovati v dvanajstih letih nacionalsocializma, iz tega nastane močvirje in iz njega raste vedno več strupenih cvetov. To je podoba, ki jo nosim v sebi."
Kako pa doživlja svoj narod danes?
"Smo brezčuten narod. Še danes. Zato se bojim prihodnosti."
V intervjuju za Valasz online pove tudi: "Rad imam Nemčijo, a ne zaupam Nemcem."
Preberite in poglejte si celotno oddajo Globus na rtvslo.si
Dodatni viri: Valasz online in wikipedija
