Ko srečam "popolne" ljudi, popolnost ni več tisto, kar vidim v njih.
Ko srečam "popolne" ljudi, si ne delam več utvar, da je popolnost in idealnost tisto, kar predstavljajo. Ne idealiziram jih, saj vem, da smo vsi le ljudje – in vsi bijemo svoje bitke. Nekateri jih zgolj lažje skrivajo pred svetom.
Ko srečam ljudi, ki na prvi pogled dajejo vtis "popolnosti", v njih opazim nekaj drugega...
Vidim pritisk,
vidim stres,
vidim stroge režime in neprizanesljive urnike.
Vidim strah pred neuspehom.
Vidim lakoto.
Vidim zamujeno zabavo, prazne krožnike
in življenje polno konformizma.
Predvsem vidim zelo žalostnega notranjega otroka, ki si nikoli ni predstavljal, da bo živel življenje, v katerem bo izpolnjeval pričakovanja vseh drugih – razen svojih.
Ko zdaj zagledam "popolne" ljudi, večinoma upam, da bodo nekega dne lahko uživali v svobodi, ki jo lahko prinese življenje brez trdega pritiska na seboj, brez zadrževanja in oziranja na pričakovanja drugih.
Da bodo spoznali veselje, ki pride s tem, ko se osvobodijo navideznih zapahov družbenih okvirjev, pritiskov in norm.
Zato se naslednjič, ko srečate "popolne" ljudi, zaradi katerih se morda počutite, da sami ne delate dovolj, spomnite, da prava "popolnost" pravzaprav pomeni polnost oz. celovitost – in ta se skriva v resničnem, pomanjkljivem, neustrašnem in surovem.
In tisti ljudje, ki lahko svobodno, brez strahu delijo ta del sebe z drugimi – ti so našli tisto, po čemer hrepenimo vsi – mir.
Prirejeno po: Donna Ashworth
- Preberite si še: Najbolj zdravi odnosi niso tisti, ki jih vidimo na Instagramu