Pred več kot stoletjem je Nikola Tesla zapisal misel, ob kateri se je danes vredno znova ustaviti: človeštvo je eno samo telo – in ko škodujemo drug drugemu, škodujemo samim sebi.
Še nikoli nismo bili tako povezani. In še nikoli nismo tako vztrajno živeli, kot da drug z drugim nimamo ničesar.
V nekaj sekundah izvemo, kaj se dogaja na drugem koncu planeta. Vojne spremljamo skoraj v živo. Dan za dnem so pred našimi očmi lakota, naravne katastrofe in človeško trpljenje, ki je bilo nekoč dovolj daleč, da ga nismo videli.
Pa vendar še vedno razmišljamo predvsem v kategorijah moje in tvoje, naši in njihovi, tukaj in tam. Kot da se vojna konča na državni meji. Kot da uničevanje narave nekje daleč ne zadeva tudi nas. Kot da nesreča drugega pripada samo njemu.
Nemara je zato danes bolj kot kdaj koli prej vredno prisluhniti besedam, ki jih je Nikola Tesla zapisal pred več kot stoletjem.
"Človeštvo ni množica posameznikov. Je eno samo telo. Čeprav smo svobodni v svojih mislih in dejanjih, nas povezujejo nevidne vezi, kakor zvezde na nebu povezuje sila, ki je ne vidimo, a jo vendarle čutimo. Te vezi so sicer očem skrite, vendar jih čutimo. Če si urežem prst, zaboli mene. Če vidim prijatelja v bolečini, zaboli tudi mene. Če opazujem sovražnika, kako trpi, me to vendarle prizadene, četudi najmanj."
Letos mineva 170 let od njegovega rojstva. Po naključju mi je to poletje v roke prišel njegov esej Problem povečevanja človeške energije, objavljen junija 1900 v reviji The Century Magazine. Ob tej obletnici njegov prvi del v tej številki Sense objavljamo v slovenskem prevodu.
Pretreslo me je, kako dobro je Tesla razumel prihodnost, še bolj pa, kako globoko je razmišljal o človeku in človeštvu. Sredi vseh razmislekov o fizikalnih zakonih, energiji in tehničnih rešitvah ostaja zanj v ospredju človeštvo kot celota.
Kaj torej človeštvo žene naprej – in kaj ga zavira?
Tesla tudi na človeški napredek gleda skozi zakonitosti mehanike. Sile, ki ga zavirajo, razdeli na dve vrsti: na sile trenja – nevednost, neumnost in topoumnost –, ki nimajo določene smeri in pomenijo izgubo energije, ter na negativne sile, med katere prišteva zaslepljenost, blaznost, samouničevalna nagnjenja in verski fanatizem. Te delujejo v določeni smeri, vendar je med njimi bistvena razlika: negativno silo je mogoče preusmeriti v dobro, medtem ko trenje pomeni neizogibno izgubo energije.
Med vsemi silami trenja eno postavi pred druge:
"Nobenega dvoma ni, da je med vsemi trenjskimi odpori tisti, ki najbolj zavira napredovanje človeštva, nevednost."
In se pri tem sklicuje na Budo: "Nevednost je največje zlo na svetu."
Tesla vidi odgovor v širjenju znanja in "zedinjenju raznolikih sestavin človeštva".
Teslova diagnoza nevednosti danes zveni še posebej nelagodno. Znanje in informacije so nam dostopni v obsegu in s hitrostjo, kakršnih svet leta 1900 še ni poznal. Hkrati pa se z enako osupljivo hitrostjo širijo lažne informacije, predsodki, zaslepljenost in fanatizem.
Več informacij več kot očitno še ne pomeni manj nevednosti.
Tesla pa med negativnimi silami prepozna še eno, ki po njegovih besedah "po svoji teži daleč presega vse druge".
"Ime ji je organizirana vojna."
Ko pomislimo, piše Tesla, na milijone ljudi – pogosto telesno in duhovno najboljših predstavnikov človeštva –, ki so prisiljeni živeti v neproduktivnosti; na neizmerna sredstva, ki jih države namenjajo vzdrževanju vojsk in vojaških naprav; na "ogromno človeške energije, porabljene za izdelavo orožja in sredstev uničevanja"; na izgubljena življenja in spodbujanje barbarskega duha – nas mora pretresti spoznanje, kako neizmerno škodo s tem povzročamo človeštvu.
Če je človeštvo eno samo telo, dobi ta več kot stoletje stara misel srhljivo preprost pomen:
V vojni človeštvo porablja svojo energijo za uničevanje samega sebe – namesto da bi jo usmerjalo v življenje in skupno prihodnost.
Prvi del eseja preberite v novi tiskani Sensi - v prodaji od 4. septembra
