Živite tako polno življenje, kakršno bi si ga želeli za svoje otroke?
Svoje življenje sem dolgo preživljala v samotnem zakonu in dolgo sem se pretvarjala, da tega ne vem. Ko se je moje zavedanje dvigovalo na površje, sem ga potlačila. Ni imelo smisla, da si priznam svoje občutke, kajti nikoli ne bi storila tistega, kar so mi narekovali.
Nikoli ne bi zapustila očeta svojih otrok. Zdelo se mi je bolje, da se še naprej pretvarjam. Bila sem mama, to je bila moja odgovornost.
V srednji šoli so nas o starševstvu "poučili" tako, da smo morali skrbeti za jajce. Ves teden smo ga morali varovati in kdor ga je konec tedna prinesel nepoškodovanega, je opravil preizkus. Najbolje so jo odnesli tisti, ki so jajce pustili doma, v temi; nekatera jajca so bila gnila, ampak to ni bilo pomembno, dokler je lupina ostala cela.
Tako sem tudi jaz skrbela za svojo hči, Tish. Kot da bi bila jajce. Govorila sem si: "Zelo je občutljiva, nadvse je krhka." Močno me je skrbelo zanjo in mislila sem, da je to ljubezen. Varovala sem jo in mislila, da je to materinstvo.
Za vedno bi jo držala doma v temi, če bi jo le lahko. Živeli sva v zgodbi, ki sem jo napisala jaz in jaz sem bila junakinja. Nikoli ne bi dovolila, da jo karkoli poškoduje in preizkus starševstva bi tako bil opravljen.
Nato pa sem nekega dne opazovala Tish, ko se pripravlja na šolo.
Sedim na njeni postelji, pijem kavo in jo opazujem. Krtači svoje čudovite dolge lase in me spominja na kakšno princesko iz pravljice. Gledam jo, kako se opazuje v ogledalu, nato pa se obrne proti meni in vpraša: "Moji lasje so tako otroški. Se lahko postrižem tako kot ti?"
Zrem v najini podobi v ogledalu in se končno zavem, da Tish ni jajce. Punčka je, ki postaja ženska.
Vsakič, ko me pogleda vidi tudi sebe. In me sprašuje. Mami, kakšno frizuro ima ženska? Kako ženska ljubi in kako je ljubljena? Kako živi ženska?
Pogledam svojo hči in si mislim: "V zakonu bom ostala za svojo punčko. Toda ali bi jaz zanjo želela takšen zakon?"
Nagon starša je, da zaščiti svoje otroke in zanje kar najbolj poskrbi. A ne pozabite tudi na to, da ste otrokov največji vzor. Ko sprejemate odločitve za njihovo dobro se ob tem tudi vprašate: "Ali živim življenje, ki bi ga želel/a svojim otrokom?
Prirejeno po Glennon Doyle iz knjige Neukrotljiva
- Preberite si še: Vaš notranji otrok potrebuje objem in ljubezen