Prihajajo prazniki in zaupala vam bom nekaj. Nikoli v življenju še nisem spekla potice.
In zdaj si bo vsak mislil svoje. Za nekoga bo to zelo čudno, za nekoga niti ne.
Če bi bila po "jusu", bi jo verjetno pri mojih letih že "morala". A me sploh ne vleče v peko potic ali kaj podobnega. Ali sem zaradi tega "slaba" ženska?
Kolikokrat v življenju počnemo (ne samo peka potice), kar nam sploh ne leži, kar enostavno ne čutimo in nimamo potrebe.
Včasih se je potrebno prilagoditi in kaj narediti, ampak kaj pa je tisto, kar sploh ne bi naredili in to še vedno počnemo, ker je to pač "tako"?
Veliko let sem se ukvarjala z vprašanji, kot so: ali nekaj resnično moram, zakaj je tako, zakaj, če večina to počne, moram še jaz? Leta in izkušnje so prinesle odgovor: "Ne, ni mi treba."
Včasih grem čez to in pripravim, spečem kaj za moje najbližnje, ker mi pomeni, da se za njih potrudim, ampak to je vse. Takrat naredim iz srca in ne zato, ker moram.
Postavi si torej vprašanje: "Kaj vse v življenju počnem, ker moram, ker je preprosto takšna navada morda že iz generacije v generacijo? Kaj vse počnem, kar ni v skladu z mojimi vrednotami?"
Moja mama peče odlične potice, pogače, vse... Ne, nič nisem po njej.
Vzljubimo vse dele sebe, vse naše potenciale in te čim bolj polno živimo, pa tudi vse, za kar pač nismo.
In veš kaj mi je všeč pri življenju? Da ni nikoli konca in da se vse nenehno spreminja. Lahko, da bom čez nekaj let poročena in z veseljem ob praznikih pekla potice.
Prijetne praznike v krogu vaših najdražjih,
Maja
Center Diha
