Nismo fizična bitja z duhovno izkušnjo, temveč duhovna bitja s fizično izkušnjo

Ali smo postali družba, katera bo verjela le tisto, kar lahko izmeri in preveri? Kaj pa vse tisto, kar se ne more izmeriti in je še kako prisotno?

Nismo fizična bitja z duhovno izkušnjo, temveč duhovna bitja s fizično izkušnjo (foto: Jesse B. Unsplash) Jesse B. Unsplash
4. 5. 2018

Omejitve ne obstajajo

»Vse tisto, o čemer ste prepričani, da vas omejuje, je posledica tega, kako ste se naučili glede tega razmišljati. Najbrž so vas naučili, da logika in znanstveno preverjanje narekujeta, kaj je mogoče in kaj ne. Pred iznajdbo mikroskopa večina ljudi ni verjela v mikroskopsko majhne stvari. Ljudje, ki verjamejo samo v tisto, kar lahko vidijo ali znanstveno dokažejo, so omejeni z vsakokratno razvojno stopnjo merilnih naprav«. Wayne W. Dyer

Preveri, izmeri, ponovi, dokaži. To so kratki povzetki modernih pravil, ki jih mora upoštevati sleherni znanstvenik v upanju, da bo preverjena postavka oz. teza lahko označena za pravilno, resnično ali kakorkoli že imenujemo znanstvene izsledke in dognanja. S temi vpogledi se nikoli nisem pretirano ukvarjala, dokler nisem obstala na križpotu in začela odkrivati svet nevidnih zakonov, zakonov, ki so nad dokazljivimi dejstvi, lahko rečemo tudi, da so stvar višje sile, ki ni merljiva in tako nemogoča, da jo ukalupimo. Toda, ali smo postali družba, katera bo verjela le tisto, kar lahko izmeri in preveri? Kaj pa vse tisto, kar se ne more izmeriti in je še kako prisotno? »Ah, ne verjamem v te neumnosti«, bi dejal slehernik, toda že v isti sapi bi svoji ljubi osebi dejal, do jo ima rad. Kaj pa je sploh to, da imamo nekoga radi? Ali lahko ljubezen izmerimo? Morda res za nekoga, čigar znak ljubezni so materialni darovi ali celo besede. Sama sem mnenja, da je ljubezen precej dragocenejša in krivica se bi ji naredila, da bi jo bilo mogoče meriti le po količini kupljenih rož in izrečenih »Ljubim te«. Ljubezen je tista višja magična sila, ki je nevidna, vseobsegajoča in popolna v smislu, da ne izbira, koga bo ljubila in kdo si jo zasluži bolj. Ljubezni ne moremo izmeriti, lahko pa jo živimo in čutimo. Sedaj se pojavi vprašanje njene resničnosti in otipljivosti – je torej znanstveno neresnična, ker zanjo ni merilnih naprav in matematične formule? »Seveda obstaja, saj pa jo čutimo«, bi znova dejala neka oseba. »Ampak tega pa ne moremo trditi za obstoj duše in ostalih neizmerljivih čarovnij«, bi še dodala.

Kompromis glede ljubezni se je torej ustvaril, kaj pa je z dušo? Kje so razlogi, da smo kot družba tako nazadovali, da se posmehujemo takim, ki verujejo, da nas obkroža nekaj več, kot le minljiv svet in da nismo prišli na planet le kot fizična in s tem umrljiva bitja. Kot bi rekla Ester Hicks: »Nismo fizična bitja z duhovno izkušnjo, temveč duhovna bitja s fizično izkušnjo«. Kakšna revolucionarna misel, ki mi ni dala mirnega spanca kar nekaj zaporednih noči. Jaz, ko nisem verjela v nič, še vase ne, sem morala najprej močno in konkretno telebniti na tla, nato pa na tleh kopalnice počasi začeti preštevati ploščico za ploščico prav kakor fantič iz filma Karate Kid, ki je barval ograjo v ponavljajočih se in dolgočasnih gibih. Sprva ni razumel, zakaj mora to početi, prav tako kot jaz ne. Zakaj se moja pot preobrazbe v nekaj magičnega ni zgodila na 1,2,3 in ekspresno je enaka kot dejstvo, zakaj Karate kid ni čez noč postal tehnično podkovan za boj in zmagovalec. Prava čarovnija se je zgodila, ker se je v trenutku ponižnosti in tišine lahko pričel odpirati portalu višje zavesti. Sprva sramežljivo in nesigurno, nato pa s samozavestjo in brezpogojno odprtostjo. In zmaga ni prišla zaradi fizičnega slavja, temveč zaradi duhovnega. Prav tako kot sama nisem razumela pojma zdravja in dobrega počutja, dokler nisem najprej vsega zapravila, kot malomarni kvartopirec na poker turnirju. Brezbrižnost ne le do svojega telesa, temveč predvsem do višje sebe, me je drago stala.

Takrat sem si prisegla, da tako ne morem več živeti, brez duše se ne morem izražati, pa naj bo telo na zunaj še tako v redu. Manjkal je velik del mene. Vsakič, ko se nisem mogla izraziti, ko si nisem upala spregovoriti, je del mene umrl. Vsakič, ko nisem delala tega, kar me je veselilo, sem umrla. Vsakič, ko sem bila z osebo, ki ni bila prava zame, ki ni vibrirala z mojo frekvenco, sem umrla. In duša, ta prelepa neobsojajoča lepotica, me je potrpežljivo čakala. Čakala, da se vrnem domov, tja, kamor spadam že od nekdaj, že milijone let.

In zelo zaboli moje fizično, racionalno entiteto, da še vedno obstajajo miselni okovi, ki si ne dovolijo čutiti in misliti, da obstaja nekaj izza merljivega in otipljivega.

Se pravi, da je vesoljna sila, ki je brezčasna, že tu, samo še tehnologija manjka. Bomo čakali na dokaze ali bomo obudili svoje dele, ki nam pred očmi umirajo? Tako kot sem navidezno umirala jaz, ko se nisem poslušala in več kot očitno ne-ljubila.

Toda duši ni mar za to, nima evidence, kjer vodi naša slaba in dobra dejanja, ona mirno čaka na vsakega, da se vrne vanj in ga brezpogojno ljubi. 

Bodimo osebe, ki v svojem umu ne sprejemamo nobenih omejitev.

Nina Kirbiš

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri