Kam gre naš šolski sistem in kaj v njem ostaja prezrto? Učitelj, gornik in avtor David Stegu se ob razpravah o spremembah šolstva sprašuje, koliko prostora namenjamo celostnemu razvoju otrok. Izkušnje z mladimi zunaj učilnic mu kažejo, da zmorejo veliko več, kot razkrivajo njihove ocene – če jim le ponudimo priložnost.
Piše se začetek novembra 2025. Filmska ekipa, katere največji del zastopajo kamniški devetošolci, je zbrana v hribih nad Kamnikom, kjer že cel dan – snema film. Kljub utrujenosti, neprespanosti, mrazu in drugim oviram, so tam in vztrajajo. Potrpežljivo, korak za korakom, »take« za »take-om«.
Če bi nas naključni mimoidoči takrat opazoval, ne bi nikakor mogel ugotoviti, kdo izmed teh srčnih mladih ljudi v šoli zbira petice, kdo pa se bori za dvojke. Ne v takem okolju. Ne v okolju, ki je pristno in zahteva več kot samo racionalno oz. razumsko inteligenco.
Tu spodbujamo eden drugega, vsak na svoj način, kakor najbolje znamo, dolinske številke pa se zdijo ob tem, da gre zdaj čisto zares za nekaj, kar smo načrtovali mesece, le kot nekakšen oddaljeni »spomin«.
Učilnica pod zvezdami
Drug primer. Z devetošolci se odpravimo na pohod v visokogorje. Ne bomo zopet samo stopicali po neki dolgočasni makadamski cesti in na koncu prispeli na vrh nekega hribčka. Prav tako v skupini ni samo takih, ki so hoje v hribe navajeni. Pravzaprav so v manjšini. Gremo torej - v pravi izziv. Ne gremo plezat, gremo pa vseeno višje. Med skale, nad gozdno mejo, kjer se svet spremeni. Vzpenjamo se tam, kjer se razkriva Lepota, ki je nižje nismo navajeni.
Res pa je, da tukaj ni bližnjic. Prav vsak se mora potruditi, da doseže izbrani vrh. Korak postaja vedno težji, ob tem pa težka bremena iz doline vedno bolj odpadajo.
Zgodijo se čudovite stvari. Naj jih naštejem zgolj nekaj: končno si lahko privoščimo nekaj tišine. Trenutkov, ko se nikomur nikamor ne mudi. Razblinijo se tudi premnoge zamere. Če so tam spodaj v naglici in znotraj štirih sten učilnic nekatere učenke na smrt skregane, se tukaj zgoraj začnejo pogovarjati.
Takih in podobnih doživetij se je v nedavnem obdobju nabralo že tako veliko, da je dozorela odločitev za novo knjigo. Kar nekako sam od sebe se je ponudil naslov Sistem jim tega ne privošči in pred kratkim je tako iz tiskarne prišla moja tretja knjiga, v kateri na kritično-dokumentarno-motivacijski način pišem o trenutnem šolskem sistemu.
Več o knjigi: Sistem jim tega ne privošči | David Stegu - Založba Chiara
Da je bila sploh lahko napisana, pa gre seveda posebna zahvala prav kamniškim šolarjem, zato je njim tudi posvečena. Med doživetji izven učilnic so vedno znova dokazali, da so sposobni bistveno več, kot si morda mislimo.
To ni bilo prvič, da so me mladi presenetili na pozitiven način, vsekakor pa so tokrat vse skupaj še dodatno okrepili. Kaj je bil skupni imenovalec vsega tega?
Nahajali smo se izven okvirov (ali kar okovov) trenutnega šolskega sistema. Mnoge tegobe so se žal po vrnitvi nazaj med štiri stene vrnile, zato je toliko bolj pomembno, da se mladi kar najpogosteje lahko »nahranijo« s tovrstnimi doživetji. S tem ne bogatijo samo sebe, ampak tudi vse nas ostale, ki prevečkrat mislimo, da so »izgubljena generacija«, pa to še zdaleč ne drži, le primerno priložnost potrebujejo.
Pravzaprav na nek način mlade potrebujemo v gorah, da nam ob tej splošni »jamjariji« postrežejo s potrebno svežino, z marsičem, na kar smo očitno že pozabili. Ob tem naj poudarim, da je šlo pri naših aktivnostih zgolj za nekaj dni, pa so bila doživetja že tako lepa in močna. Kako dragoceno bi torej bilo, če bi se to dogajalo bolj pogosto?
Brezglavo lovljenje Kitajcev
A vendar pa vse skupaj seveda še zdaleč ni tako enostavno. Šolski sistem namreč tišči v nasprotno smer, znotraj katere pa je ob asistenci umetne inteligence v zadnjem času prejel še dodaten zalet. V nedavnem pogovoru z Davidom Koprivškom (Karel Gržan: Kako najti mir v ponorelem svetu? | O človeku, veri, resnici, svobodi in sebi ...) je pater Karel Gržan povedal naslednje:
»Zdaj je velika priložnost ob tej umetni inteligenci, da mi ovrednotimo naravno inteligenco, odnosno inteligenco. […] Ob umetni inteligenci imamo priložnost, da ozavestimo, da hočemo več.«
Pater Karel Gržan dobro ve, o čem govori. Je namreč avtor enega izmed najosvežilnejših pogledov na togost in zarjavelost šolskega sistema. V njegovi knjigi z naslovom 95 tez za izhod iz slepe ulice vzgoje in izobraževanja (ki jo toplo priporočam vsakemu učitelju), predstavlja resnično kvalitetna izhodišča za prenovo šolskega sistema in ne samo uvedbo t.i. kozmetičnih sprememb.
To delo je še toliko bolj pomembno, ker vključuje in stremi k primernemu ter dostojnemu (o)vrednotenju tudi drugih vrst inteligenc, ne zgolj samo racionalne.
Ker se jih brez dvoma premalo zavedamo, velikokrat pa sploh ne, jih naštevam še tukaj: inteligenca dopolnjevanja, socialna inteligenca, čustvena inteligenca, duhovna inteligenca, intuitivna inteligenca, domišljijsko-ustvarjalna inteligenca, telesno-gibalna inteligenca, estetska inteligenca ter tudi inteligenca v ironizaciji, »ki razsvetljuje in smehu, ki osvobaja«. Na podlagi tega »seznama« Karel Gržan pogosto poudarja, da je vsak človek »koktejl njemu lastnih inteligenc«.
Žal pa trenutno ponovno pri predlaganih »spremembah« šolskega sistema zaznavam izjemno ozek pogled na celosten potencial človeka. Fokus je ponovno skoraj izključno na racionalni inteligenci, ki pa utegne ob poudarkih kot so denimo »sodobna osemletna osnovna šola« ali pa »ujeti moramo Kitajce«, doživeti še dodaten, srhljivo ozkogleden pospešek umetne inteligence.
Tekmovanje s stroji, ki ga lahko samo izgubimo
Kaj torej resnično želimo oz. do kam bomo šli? Si bomo res dovolili, da smo vedno bolj samo produkt samoobnavljajočega hipernevrotičnega sistema, ki si jemlje vedno večjo pravico, da dela merljivo tudi tisto kar ni (oz. pravzaprav ne bi smelo biti pojmovano kot merljivo). Pa niti ne toliko v smislu prepovedi, marveč v smislu spoštovanja samega sebe in s tem ohranitvi človeškega dostojanstva.
Bomo res morali pregoreti, da bomo dojeli, da stroja pravzaprav ne moremo prehiteti in smo ob tekmovanju z njim že vnaprej obsojeni na poraz (in propad) – ki se (že) manifestira v premnogih oblikah v družbi in se utegne ob »sodobnosti« in »lovljenju naprednih Kitajcev« razrasti še v dodatne pore našega že tako vse hitrejšega in vse bolj neusmiljenega tempa vsakdanjega življenja. Mar ni morda čas, da se končno odločimo za pravilni zasuk?
Ob vsej sodobni odvisnosti od moderne tehnologije posledično torej pogosto omenjeni termin sodobna osnovna šola pravzaprav ne obeta kakšnih večjih pomiritev oz. umiritev. Sámo znanje, kot ga v ozkem pomenu pretežno zgolj skozi prizmo racionalne inteligence večinoma pojmujemo dandanes, nam je namreč spričo moderne tehnologije bližje kot kadarkoli doslej. Morda celo na nek način nenazadnje kar – preblizu.
Mar moramo torej res vztrajati samo pri tem ozkem dojemanju koncepta izobraževanja, pojma, ki bi si brez dvoma zaslužil bistveno bolj celosten pristop?
Praskamo po lupini, jedro pa medtem propada
Ob opazovanju vsega dogajanja v povezavi s šolskim sistemom torej trdim naslednje: Spet praskamo samo po lupini, do jedra pa ne sežemo. Posledično pa nam jedro vse bolj propada pa ne zaradi tega, ker bi bilo sámo v svojem bistvu gnilo. Niti slučajno! Marveč pa zato, ker ga že toliko časa zanemarjamo.
Ampak kljub vsemu premore še tisto nekaj energije več, ki nas prej ali slej utegne presenetiti – takrat, ko bomo zares spoznali, da gre pri trenutnem »praskanju« ponovno v svojem bistvu zgolj za kozmetične spremembe. Takrat ne bo več vprašanje ali je treba znova prepoznati vrednost jedra, marveč bo to postalo nuja, saj bomo (končno) odkrili, kako velike zaklade nam ponuja jedro – vsakogar izmed nas.
Ponovno se je torej pokazalo, da lupine in jedra ne razločujemo, ker predlagane »spremembe« gledamo prvenstveno skozi prizmo čustev. Razumsko torej večjega napredka ni, kjer pa bi bila dejansko potrebna čustva, pa za to ni pravega razumevanja. Kako je to mogoče?
Naj podam najbolj očiten primer: Ob predlogu, da bi devetletko zamenjala osemletka, sta se v naši čudoviti deželi na okope zopet postavili leva in desna stran, vsaka s svojim establišmentom (ter ob tem za talce ponovno vzela mnoge nič hudega sluteče državljane).
Tako zopet gledamo isti »film«, kjer resničnih sprememb ne bo, dokler bodo »levi« navijali za leve, »desni« pa za desne.
Klasičen primer tega navijaštva torej lahko zaznamo ob opazovanju prerekanja glede tega ali je boljša osemletka ali devetletka. Ob tej (ideološki) ihti pa ne zmoremo resnično zajeti sape in si zastaviti preprostega vprašanja: pa je to res bistveno?
Je to res tisto, kar pri vsem skupaj ob opazovanju mladine najbolj bode v oči? Številke? Leto dni osnovnošolskega izobraževanja več ali manj? Bo to rešilo situacijo? Seveda ne. Pri tem marsikdo utegne reči: pa saj je to zgolj ena izmed nakazanih sprememb.
To sicer drži, ampak je pa obenem odličen pokazatelj, kako površinsko in tudi nekritično začne ob zgoraj opisanih pogojih razmišljati splošna javnost in kako hitro se zopet znajdemo v zelo dobro ohranjeni in skrbno hranjeni polarizaciji. Res je že čas, da s tem prenehamo, saj trenutni izziv(i) krepko presega(jo) politično teatralnost.
Želim poudariti, da tudi s tem mojim zapisom niti slučajno ne želim podati zgolj kritike (ali celo podpore!) bodisi levemu bodisi desnemu političnemu polu, kot ju trenutno večinoma pojmujemo v naši domovini.
Nazaj k izvoru: Ohranimo vaško lipo in stik z naravo
Da bomo lahko zopet prebudili tudi druge vrste inteligenc, se bomo morali vrniti nazaj k svojemu izvoru, k stvarem, ki so nam bile v nekem obdobju v preteklosti še dokaj jasne, v zadnjem času pa se zdi kot da v procesu izobraževanja (ali tudi na splošno v družbi) nimajo več mesta.
Predvsem se moramo povrniti k tistim, ki so nam skupne. Te imajo v teh časih še kako pomembno vlogo. Mnogo njih je (že) prav lepo zbranih v skrbno pripravljenem dokumentu z naslovom Memorandum slovenskemu narodu (Memorandum slovenskemu narodu | Domov).
Kot primer navajam dva konkretna predloga iz 18. poglavja, ki nosi naslov Izobraževanje – krepitev svobode, odgovornosti in povezanosti.
»18.6. Zaščita otrok pred digitalno zasvojenostjo in neželenimi vplivi tehnologije – šolski prostor mora otrokom zagotavljati okolje, kjer se razvijajo ob neposrednem stiku z ljudmi, naravo in konkretnimi izkušnjami. […] Otroštvo ni prostor za tehnološke eksperimente in pospešeno digitalizacijo, temveč čas za razvoj telesnih, čustvenih in socialnih zmožnosti, ki jih zaslonski svet osiromaši.«
»18.7. En dan v tednu za naravo in telesno aktivnost – en šolski dan tedensko je namenjen dejavnostim v naravnem okolju: pohodništvu, orientaciji, kolesarjenju, zimskim športom ter vsebinam, povezanim z naravno orientacijo, odgovornim ravnanjem in razumevanjem okolja. Cilj je poglabljanje stika z naravo, krepitev psihofizičnega zdravja ter razvoj zavesti o sobivanju z življenjskim prostorom.«
Z veseljem lahko dodam, da kjerkoli omenim te ideje, so le-te pravzaprav deležne plebiscitarne podpore in jih tako torej upravičeno že lahko jemljemo kot – skupne. Še več! Na mnogih področjih smo lahko celo močan zgled ostalim: Veličina naše neokrnjene narave nam zagotovo nudi čudovite priložnosti, da smo ob primernem upoštevanju mogočnih potencialov narave na področju izobraževanja pravzaprav pionirji in svetel zgled ostalim lahko mi.
Izredno pomembno je torej, da ozavestimo, kar nam je kot Slovencem lastno. To med drugim pomeni, da pogovori (v najširšem pomenu besede) pod vaško lipo, ki velja za enega izmed najbolj pristnih simbolov slovenstva, še kako štejejo (in bodo vedno bolj).
Vsak poskus podcenjevanja »tečajev pod vaško lipo« (mišljeno tako v širšem, metaforičnem kot tudi ožjem in konkretnem kontekstu) je tako torej v tem času še toliko bolj neprimeren in gre v bistvu za močno nasprotje tistega, h čemur moramo stremeti, v kolikor želimo graditi nadaljnjo pot šolskega sistema s temelji na lastnem izvoru.
Brez dvoma to pomeni tudi pletenje tesnejših vezi z lokalnimi skupnostmi, kar je tudi eden izmed pomembnejših poudarkov Memoranduma slovenskemu narodu. Skupaj moramo torej domisliti načine, kako izobraževanje narediti ustrezno za slehernika.
Tako se bo resnično lahko kasneje posledično tkala družba sožitja, mladi, ki pa bodo zapustili šole, pa ne bodo samo »vojščaki Marije Terezije« (v najširšem možnem smislu, žal pa dandanes ob vsej vojni propagandi tudi vedno bolj v tistem ožjem).
Za konec pa bi rad poudaril naslednje: Obdobje, v katerem se nahajamo, terja od nas temeljit premik k celostnemu vrednotenju človeka, ki močno presega samo racionalno inteligenco.
Najverjetneje smo se namreč v trenutnem nezavidljivem stanju znašli predvsem zato, ker smo močno prezrli (ali kar zatrli?) vse ostale. Čas je, da se vrnemo tudi k njim. Do tja pa pot vodi ven, onkraj (utesnjenih) prostorov, ki so produkt zgolj ali predvsem človeškega delovanja, proti krajem, kjer še kraljuje tista prava Pristnost, ki na človeka ne gleda samo kot fizično bitje, ki se mu vedno bolj agresivno pribija še raznorazne številke in se ga veže z algoritmi, marveč na nekoga, ki se resnično radosti, ustvarja – in spočije (!) predvsem tam, kjer številke nimajo zadnje besede.
Tja pa, sem prepričan, si želimo iti vsi.
David Stegu, učitelj, gornik in avtor
Knjiga, ki ne prizanaša sistemu – in ne obupa nad človekom
Knjiga Sistem jim tega ne privošči ni še ena teoretična razprava o tem, kaj vse bi bilo treba spremeniti v slovenskem šolstvu. Je kritično-dokumentarno-motivacijska knjiga človeka, ki sistem pozna iz učilnice in svoje ideje preizkuša v praksi. Avtor odpira vprašanja birokracije, kritičnega mišljenja, zaslonov, vloge učitelja, zaupanja, povezanosti, poguma in človečnosti. Pri tem je do obstoječega sistema kritičen, vendar njegovo sporočilo ni brezupno. Nasprotno. V mladih vidi potencial. Verjame, da si zaslužijo stik z odraslimi, ki jim zaupajo, in okolje, v katerem lahko svobodno odkrivajo, kdo so in česa so sposobni.
