Ko je bila Sarah Whitney v petem mesecu nosečnosti, so ji diagnosticirali raka dojke v tretjem stadiju. Sledili so odstranitev dojke, kemoterapija in boj, v katerem ni šlo več samo za njeno življenje. Nekaj minut po rojstvu njenega sina pa se je zgodil trenutek, na katerega si skoraj ni upala več upati.
Sarah Whitney je bila stara 31 let in je pričakovala tretjega otroka. Nosečnost se je šele dobro začela, ko je v levi dojki zatipala zatrdlino. Prvi ultrazvočni pregled je pokazal dve spremembi, ki so ju ocenili kot verjetno benigni. Tudi sama sprva ni bila pretirano zaskrbljena. Vedela je, da se telo med nosečnostjo močno spreminja.
V naslednjih 13 tednih se je število zatrdlin povečalo. Sarah se je odločila, da ne bo čakala do naslednjega predvidenega pregleda. Zahtevala je biopsijo. Ko je bila v petem mesecu nosečnosti, je dobila diagnozo: rak dojke v tretjem stadiju.
"Nisem kadila, nisem imela čezmerne telesne teže in bila sem zdrava. Nihče ne pomisli, da bo pri 31 letih zbolel za rakom dojke," je pozneje povedala.
"Nisem imela časa"
Rak je bil pozitiven na estrogenske in progesteronske receptorje. Hormoni, ki jih žensko telo med nosečnostjo proizvaja v večjih količinah, so spodbujali njegovo rast.
"Rak se je hranil z nosečniškimi hormoni, zato je bil zelo agresiven," je pojasnila Sarah. "Nisem imela časa. Pretehtati sem morala tveganja zdravljenja, da bi oba sploh dobila možnost za življenje."
V 21. tednu nosečnosti so ji odstranili levo dojko. Kmalu zatem je začela prejemati kemoterapijo. Zdravniki so med zdravljenjem pozorno spremljali tudi otroka. Najbolj so jih skrbeli nizka porodna teža, slabokrvnost in drugi možni zapleti. Sarah je na preglede hodila vsak teden, toda otrok se je ves čas razvijal brez težav. "Otrok je bil vedno dobro," je povedala.
Z možem Michaelom sta se odločila, da bodo odstranili samo obolelo dojko. Tako bi bil poseg za njeno telo in otroka manj obremenjujoč, Sarah pa bi morda ostala možnost, da po porodu vsaj za kratek čas doji.
Odvzeli so ji skoraj vse, kar si je želela ob porodu
Sarah je dojila že starejša otroka. Ko so ji povedali, da svojega tretjega otroka zaradi zdravil morda ne bo mogla dojiti – ali pa bo to mogoče le zelo kratek čas –, jo je novica globoko prizadela. "Čeprav sem izvedela za diagnozo in izgubila lase, mi je bilo najtežje slišati, da verjetno ne bom mogla dolgo dojiti, če sploh, ker bi zdravila lahko škodovala otroku," je povedala.
Prav zato si je želela, da bi bil ob rojstvu navzoč fotograf. "To je bil glavni razlog, da sem želela fotografinjo ob sebi – da bi ujela ta trenutek, če bi se sploh zgodil."
Tri tedne pred porodom je Sarah začasno prekinila kemoterapijo. Premor je njenemu telesu omogočil, da se pripravi na porod, zdravila pa so se lahko izločila iz organizma. Tako je obstajala vsaj majhna možnost, da bo lahko po rojstvu otroka podojila. Zaradi bolezni sta Sarah in Michael postopoma izgubljala možnost odločanja o porodu.
"Druga za drugo so nama odvzeli vse možnosti, ki sva si jih želela ob rojstvu," je povedal Michael. "Zaradi bolezni nisva imela nadzora nad ničimer." Zato sta se odločila, da vsaj spola otroka ne bosta izvedela vnaprej. "To je bilo edino, o čemer sva še lahko odločala sama."
Trenutek, na katerega si ni upala računati
Porod so sprožili v 36. tednu nosečnosti, da bi Sarah lahko čim prej nadaljevala zdravljenje. Štiri tedne prezgodaj se je rodil zdrav deček. Ko so ga položili v materino naročje, se je zgodilo nekaj, za kar je Sarah ves čas upala, vendar si ni upala pričakovati: sam je poiskal njeno preostalo dojko in začel sesati.
"Takoj ko mi ga je medicinska sestra položila v naročje, je poiskal dojko in začel sesati. Natančno je vedel, kaj mora storiti," se je spominjala Sarah. "Molila sem za ta trenutek, vendar ga nisem pričakovala. Bilo je neverjetno."
V sobi je bila tudi fotografinja Katie Murray. Sarah jo je prosila, naj spremlja porod prav zato, da bi ujela ta trenutek, če bi se zgodil. "Ko je Sarah držala sina v naročju in je ta sam poiskal njeno dojko ter začel sesati, je ves prostor preplavilo vznemirjenje. Njen mož in medicinska sestra sta takoj prihitela pogledat," je pripovedovala fotografinja.
"Vsi so bili presrečni in osupli. Težko sem ostala zbrana. Bil je resnično neverjeten trenutek – kot bi se čudež dogajal tik pred nami." Murrayjeva je pritisnila na sprožilec. Na fotografiji je Sarah z zaprtimi očmi in obrazom, preplavljenim s čustvi, medtem ko se njen novorojeni sin stiska k njeni dojki.
Fotografinja je pozneje zapisala: "To je definicija moči, ljubezni in čiste, neolepšane lepote. Deček se je rodil pripravljen, da svetu pokaže moč, ki jo je podedoval od svoje mame. Povsem sam je poiskal njeno preostalo dojko in v prostoru je završalo od čustev."
Ob prizoru jo je, kot je povedala, njeno srce hkrati bolelo in raslo: "Dojenje je tako sveta vez. Ob tem prizoru mi je srce hkrati počilo in vztrepetalo. Neizmerno sem hvaležna, da sem spoznala to žensko in njeno družino, in počaščena, da me je prosila, naj dokumentiram te dragocene trenutke."
Fotografija, ki je ljudem dala upanje
Sarah in Michael sta sinu dala ime Kal-El – ime, ki ga je ob rojstvu dobil tudi Superman.
"Katero ime bi bilo primernejše za otroka, ki je kljuboval vsem pričakovanjem?" je dejal Michael. "Poleg tega, da je Supermanovo ime, naj bi pomenilo 'glas oziroma moč Boga'. Nič drugega se nama ni zdelo tako primerno."
Fotografiji prvega dojenja je Katie Murray objavila na svoji strani na Facebooku. Ljudje so družini začeli pošiljati sporočila ter z njimi deliti lastne zgodbe o bolezni, nosečnosti, izgubah in upanju.
"Upam, da bo fotografija ljudem pokazala, da tudi v okoliščinah, kakršne so moje, obstaja upanje," je dejala Sarah.
Nato je dodala stavek, ki je morda najbolje povzel njeno zgodbo:
"V naši družini ne obupamo. Gremo naprej. Tako živimo."
Vir: Eglin Air Force Base
Foto: Katie Murray/U.S. Air Force, javna domena.
