V nedavnem pogovoru z Jayem Shettyjem je Novak Đoković spregovoril o tem, kako težko je za profesionalne športnike pokazati čustva. Dotaknila sta se teme ranljivosti in stereotipov, ki športnikom pogosto preprečujejo, da bi izrazili svojo človeško plat.
Kljub letom vsakodnevne prakse čuječnosti, telesne kondicije, duhovnosti in čustvene regulacije Novak Đoković priznava, da se še vedno bori s sposobnostjo spustiti nadzor. V nedavnem pogovoru z Jayem Shettyjem je dejal:
»Trenutno berem knjigo o moči predaje in spuščanja. Zame je to izjemna knjiga, saj zaradi svoje vzgoje, značaja in življenjske zgodbe težko spustim. Težko se predam, razen če gre za višjo silo. A še vedno se učim, kako spustiti in se predati določenim stvarem v odnosih z bližnjimi, v odnosu do tenisa, ali recimo, ko izgubim tekmo ali turnir, ko se znajdem v kriznem obdobju – kako ne nositi bremena, ki me vleče navzdol ali obžalovati … To je nenehno delo.«
A za nekoga, katerega preživetje in največji dosežki so temeljili na trudu, odgovornosti, nadzoru in dosežkih, se predaja zdi nevarna. Predaja pomeni izpostavljenost, šibkost in nevzdržno ranljivost.
Đoković je moral zmagovati. Ni si smel dovoliti šibkosti. Ni si smel dovoliti neuspeha. Ni si smel dovoliti, da bi ga bilo strah. To preprosto ni bila možnost. Sam pravi, da tega ni dosegel zgolj sam:
»Zato pravim, da moj uspeh ni le posledica očeta, staršev ali mene samega, temveč tudi božanske sile. Močno verjamem, da je šlo za poseg višje sile – in da še vedno je.«
Videti je, da se Đoković lahko preda vertikalno – Bogu, višji sili – a ne horizontalno, ljudem, odnosom in celo tenisu. V polivagalnem smislu je to razumljivo: ostaja nagnjen k hiperbudnosti, zaščitnim vzorcem, boju za varnost in pričakovanju pogojene varnosti – od drugih, od zmag, od dosežkov.
»V moškem profesionalnem športu ni prostora za ranljivost, saj velja, da ta kaže na šibkost. In ko pokažeš šibkost, te to lahko stane – postaneš ranljiv in izgubiš dvoboj, tekmo ali karkoli drugega. To je pripoved, ki jo vsi poznamo,« je dejal Đoković.
In to ni le zgodba Novaka Đokovića, temveč zgodba mnogih, ki si prizadevajo za veličino, medtem ko v sebi še vedno zdravijo rano, da nikoli niso dovolj dobri.
Prav tako je bil Novak vzgojen z idejo, da je izražanje čustev nesprejemljivo, kar je kasneje obremenilo njegov zakon z Jeleno.
Pojasnil je, da je moral, ko je odraščal v Srbiji, predvsem v odnosu z očetom, ves čas kazati moč. Spomnil se je, kako »ni smel jokati in je moral biti trden«, četudi je to pomenilo, da je zatiral svoja resnična čustva.
»V moji vzgoji ni bilo prostora za čustva; vse je bilo resno, moral sem opraviti svoje delo in biti uspešen, ni bilo prostora za napake itd. Ampak to, veste, prihaja iz mojega doma. Nisem imel tistega odnosa, da bi lahko jokal, z očetom, da bi se ob njem počutil varnega – tega občutka nisem imel. Zato nisem smel jokati, moral sem biti močan in sem se moral nekako zapreti vase, do točke, ko čustveno nisem več mogel izražati samega sebe,« je povedal.
Po dolgem obdobju samozadrževanja se zdaj zaveda pomembnosti čustvene odprtosti — z Jeleno sta danes v bolj zavedajočem in pristnem odnosu. Poročila sta se leta 2014, po devetih letih zveze.
Vir: psychologytoday.com
