Chloe Laws, samostojna novinarka in pesnica iz Londona, v članku za britansko revijo Marie Claire razmišlja o eksistencialnih vprašanjih, s katerimi se sooča vse več ljudi v tridesetih letih. Sprašuje se, kako načrtovati prihodnost v svetu, ki se zdi vse bolj negotov, in zakaj so pomembne življenjske odločitve danes povezane s tolikšno mero tesnobe in strahu.
Zadnje čase se veliko ukvarjam z eksistencialnimi vprašanji. Ujeta sem v začarane kroge razmišljanja, obsedeno premlevam svoje življenje in to, kakšna bo moja prihodnost oziroma kakšna morda nikoli ne bo.
Sem v tridesetih, kar pomeni, da sem ob predpostavki, da mi bosta zdravje in sreča naklonjena ter bom dočakala 83 let (povprečna pričakovana življenjska doba britanskih žensk), preživela približno 37 odstotkov svojega življenja. Toda če bi poslušali pogovore mojih prijateljic, bi lahko povsem upravičeno pomislili, da smo že v zadnjih letih življenja. Tako močan je naš občutek vdanosti v usodo.
Prejšnji mesec sva s sodelavko ob kavi in prebiranju novic tarnali, da se nimava ničesar več veseliti. Obe sva se zavedali, da to ni res, in začeli naštevati prijetne načrte, ki so bili pred nama, da bi se opomnili na vse lepo, kar naju še čaka. Toda tistega torkovega jutra ob 8.25 sva se ob pogledu na časopisne naslove preprosto tako počutili.
Ne glede na to, kolikokrat nam povedo, da trideseta in štirideseta leta prinašajo neštete možnosti in globlje razumevanje sebe, je začetek prave odraslosti zahteven prehod. Iz ognja dvajsetih let se znajdemo naravnost v paniki zgodnjih tridesetih.
Toda ta panika ne izvira zgolj iz občutka, da nam zmanjkuje časa za življenje, kakršnega smo si predstavljali. Težava je v tem, da se od nas pričakuje, da se zavežemo prihodnosti, ki smo se je skozi leta naučili bati.
Ženske, kot sem jaz, prihajamo v življenjsko obdobje, ko se od nas pričakujejo nekatere največje naložbe v prihodnost: odločitve o otrocih, stanovanju, partnerskih odnosih in karieri. Hkrati pa smo velik del odraslega življenja poslušale razloge, zakaj bi morale dvomiti o tem, kakšna bo ta prihodnost.
Doživele smo več zaporednih obdobij negotovosti – od finančne krize in varčevalnih ukrepov do pandemije covida in vse večje podnebne tesnobe. Družbena omrežja nas medtem neprestano zasipajo z novicami o svetovnih krizah, vse več pa je tudi skrbi glede vpliva umetne inteligence na naše poklicno življenje.
Za ženske se temu pridružujejo še vsakodnevni opomniki na mizoginijo, od vzpona spletnih skupnosti, ki širijo sovraštvo do žensk, do primerov femicida. Tako se lahko počutimo, kot da nepopravljivo zaostajamo za drugimi, še preden se je naše odraslo življenje zares začelo. Svet je bil vedno negotov, vendar še nikoli nismo imeli tako neposrednega dostopa do vseh njegovih kriz.
Ženske so bolj zakrbljene
Raziskava NBC News iz leta 2025 je pokazala, da je 66 odstotkov mladih Američank, starih od 18 do 29 let, ves čas ali skoraj ves čas čutilo tesnobo oziroma zaskrbljenost glede prihodnosti. Raziskovalci so ugotovili tudi razliko med spoloma v gospodarskem optimizmu, pri čemer so moški glede prihodnosti bolj optimistični kot ženske.
Današnji čas je za nas še posebej protisloven. Imamo več možnosti za odločanje o lastnem življenju kot številne generacije žensk pred nami, vendar si obenem težko predstavljamo svojo prihodnost v svetu, v katerem živimo.
Ne uspe mi prihraniti skoraj nič denarja
Ne uspe mi prihraniti skoraj nič denarja, kar je posledica tega, da opravljam delo, ki ga imam rada, in živim v mestu, kjer so življenjski stroški izjemno visoki. Kljub temu se od mene pričakuje, da sem v letih, ko bi že morala finančno poskrbeti za svojo prihodnost.
Ta tesnoba je imela tudi povsem konkretne posledice. Več let, ko sem delala kot samozaposlena, nisem vplačevala v pokojninsko varčevanje. Del razloga za to izogibanje je bil, da sem si težko predstavljala, da bom sploh kdaj dočakala čas, ko bom lahko uživala v pokojnini.
In ne gre samo za pokojnine. Povprečne cene nepremičnin so v zadnjem desetletju skokovito narasle. Mlajše generacije si zato skušajo ustvariti dom na stanovanjskem trgu, ki je povsem drugačen od tistega, na katerega so vstopali njihovi starši.
Ko življenjski stroški varčevanje in vlaganje denarja vse bolj otežujejo, se pojavi vprašanje: zakaj bi se danes odrekali stvarem zaradi jutrišnjega dne, v katerega skoraj ne verjamemo? In vendar – kaj se zgodi, če tega ne storimo?
Znašli smo se v nenavadnem položaju. Od nas se pričakuje, da sprejemamo odgovorne, dolgoročne finančne odločitve, čeprav težko verjamemo, da bodo sistemi, na katere se zanašamo, takrat, ko jih bomo potrebovali, sploh še obstajali v današnji obliki.
Pritisk, da moramo sprejemati »prave« odločitve, ni izginil, toda naše zaupanje, da nam bodo te odločitve zagotovile varno in predvidljivo prihodnost, postaja vse bolj krhko.
Potem je tu še vprašanje, ali imeti otroke.
Tudi ženske, ki so povsem prepričane, da si jih ne želijo, se težko izognejo dvomom, ki jih vanje zaseje družba, ko nagovarja njihove strahove pred osamljenostjo in pomanjkanjem življenjskega smisla.
Toda vprašanje ni zgolj, ali nam bo uspelo pravočasno ustvariti življenje, kakršnega si želimo – ob usklajevanju vseh zahtev patriarhalne družbe, zaradi katerih je materinstvo lahko videti kot absurdno zahtevno žongliranje z obveznostmi. Vprašanje je tudi, v kakšnem svetu bo to življenje sploh potekalo.
Želim si otrok, vendar me ob nekaterih dnevih že sama misel na to tako prestraši, da doživim panični napad. Raziskave so pokazale povezavo med podnebno tesnobo in odločitvijo za izogibanje nosečnosti, druge študije pa nakazujejo, da ženske doživljajo več podnebne tesnobe kot moški.
Spet drugič imam občutek, da življenje drvi mimo mene, kot bi tekla za vlakom, za katerega vem, da je že odpeljal.
Včasih sem povsem zapadla v katastrofično razmišljanje oziroma doomerizem – izraz, ki opisuje fatalističen pogled na svet, zlasti prepričanje, da so svetovne krize nepovratne. Komaj sem še držala glavo nad vodo, se dvigovala na prste in hkrati potiskala upanje globoko pod površje.
Številne od teh skrbi so razumne. Grožnje, ki nas skrbijo, so resnične in nič ne pomaga, če jih odpravimo kot nerazumen pesimizem. Toda ko se moje osebne odločitve zdijo tako nepomembne v primerjavi s silami, ki oblikujejo svet, me lahko občutek nemoči povsem ohromi.
Katastrofično razmišljanje je razumljivo, vendar ni rešitev
Naomi Klein in Astra Taylor v knjigi End Times Fascism pišeta o izbiri med tem, da se predamo apokaliptični predstavi o prihodnosti, ali pa skupaj začnemo graditi drugačno prihodnost.
"Nismo se odločili, da se rodimo v tako usoden boj, vendar smo prišli do točke, ko se moramo odločiti," pišeta.
K tej misli sem se v zadnjem času večkrat vrnila. Najbolj me nagovarja razlika med tem, da prepoznamo nevarnosti, ki so pred nami, in tem, da se predamo prepričanju, da nič, kar storimo, ne more ničesar spremeniti.
Na osebni ravni sem spoznala, da to pomeni, da moram še naprej sprejemati odločitve o svojem življenju. Dejanja, izbire in premikanje naprej so nujni za ustvarjanje prihodnosti, tako na kolektivni kot na osebni ravni.
To ne izbriše resničnosti, s katero se soočamo, niti ne pomeni, da se moram prepričevati, da bo vse v redu.
Pomeni pa, da sprejmem dejstvo, da gotovost ni pogoj za to, da si začnemo ustvarjati življenje. Če bi bila, bi bila naša življenja izjemno omejena.
Letos sem sprejela nekaj velikih odločitev: prestala sem operacijo zaradi endometrioze, se poročila in se lotila novih, dolgoročnih ustvarjalnih projektov. Da sem lahko naredila te korake, sem morala začeti resnično verjeti, da bo jutrišnji dan prišel.
S pomočjo terapije, branja, omejevanja časa pred zasloni (vem, ampak res pomaga) in poglobljenega razmišljanja sem se naučila gojiti optimizem, ki mi sicer ni bil prirojen. Počasi so me eksistencialne skrbi začele manj dušiti.
Še vedno ne vem, kaj prinaša prihodnost. Toda začenjam razumeti, da ne morem čakati, da bom o njej povsem prepričana, preden se odločim, kakšno življenje si želim.
Celoten izvoren članek: marieclaire.co.uk