Krivda je naravno čustvo. Pomaga nam prepoznati, kdaj smo ravnali v nasprotju s svojimi vrednotami, in nas spodbuja k popravi odnosa ali vedenja. Težava pa nastane, ko krivda postane kronična.
Občutek krivde se pogosto začne oblikovati že zelo zgodaj v otroštvu. Otrok se rodi povsem odvisen od svojih staršev in je naravno usmerjen v to, da z njimi ohranja povezanost. Ker še ne razume zapletenosti odnosov, svet dojema zelo osebno. Če je starš pogosto žalosten, jezen, odsoten ali preobremenjen, si otrok to pogosto razloži skozi sebe: "Morda sem jaz naredil nekaj narobe."
Otrok namreč še nima sposobnosti, da bi razumel, da je mama pod stresom zaradi službe, da se starša prepirata zaradi svojih težav ali da je oče čustveno nedostopen zaradi lastnih ran iz otroštva. Veliko lažje je verjeti, da je razlog v njem samem.
Občutek krivde se lahko razvije tudi takrat, ko otrok prevzame čustveno odgovornost za starša. To se pogosto zgodi v družinah, kjer otrok postane zaupnik, tolažnik ali nekdo, ki skrbi za dobro počutje odraslih. Tak otrok se nauči, da mora biti priden, prilagodljiv in pozoren na potrebe drugih, saj je od tega odvisen mir v družini.
Krivda se lahko oblikuje tudi skozi pogojno ljubezen. Kadar otrok dobiva občutek, da je sprejet predvsem takrat, ko ugaja, dosega uspehe ali izpolnjuje pričakovanja, se začne povezovati z mislijo, da je nekaj narobe z njim, kadar razočara druge. Posledično lahko tudi v odraslosti težko postavlja meje, reče "ne" ali poskrbi zase, ne da bi ga spremljal občutek krivde.
Sčasoma ta občutek postane tako domač, da ga človek sploh ne prepoznava več kot krivdo. Kaže se kot pretirana odgovornost, potreba po ugajanju, občutek dolžnosti do drugih ali prepričanje, da mora vedno najprej poskrbeti za vse okoli sebe.
Takšna dolgotrajna notranja napetost pa se lahko začne izražati tudi skozi telo.
Psihoterapevti pogosto opažajo, da ljudje s kroničnim občutkom krivde:
- težko postavljajo meje,
- prevzemajo preveč odgovornosti,
- nenehno skrbijo za druge,
- zanemarjajo svoje potrebe,
- živijo pod velikim notranjim pritiskom.
Podobno velja za sram. Človek, ki globoko verjame, da z njim nekaj ni v redu, pogosto živi v stalni pripravljenosti, samokritičnosti ali strahu pred zavrnitvijo.
Zakaj krivdo pogosto občutimo v prsih?
Mnogi ljudje občutek krivde opisujejo kot težo na prsih, stiskanje ali pritisk okoli srca, občutek praznine ali občutek, da jim nekaj "leži na duši ali srcu".
Somatski terapevti pojasnjujejo, da se ob težkih čustvih aktivira avtonomni živčni sistem. Dihanje postane plitvejše, prsni koš se zapira, telo pa preide v stanje obrambne pripravljenosti. Zato ni presenetljivo, da se občutki krivde, sramu ali žalosti pogosto izrazijo prav v predelu srca in prsnega koša.
Kaj pravi tradicionalna kitajska medicina?
Tradicionalna kitajska medicina (TKM) posamezna čustva povezuje z različnimi organi in energetskimi sistemi telesa. Krivda sama po sebi ni neposredno povezana z enim samim organom, vendar jo številni terapevti TKM povezujejo predvsem z energijo srca, jeter in vranice.
Srce
Srce v tradicionalni kitajski medicini ni le fizični organ, temveč tudi sedež zavesti, duha in čustvene stabilnosti. Dolgotrajni občutki krivde lahko prispevajo k nemiru, tesnobi, nespečnosti in občutku notranje teže.
Jetra
Jetra so povezana s pretokom energije in čustev. Ko človek dlje časa potiska čustva vase ali si očita stvari iz preteklosti, se lahko po razlagi TKM pojavi zastajanje energije jeter. To nekateri doživljajo kot napetost v ramenih, zategnjen vrat, razdražljivost in občutek, da ne morejo zadihati s polnimi pljuči.
Vranica
Vranica je v TKM povezana s pretiranim razmišljanjem in premlevanjem. Če se nenehno vračamo k vprašanjem: "Kaj bi moral/a storiti drugače?" "Kaj če sem naredila napako?" ali "Kaj si bodo mislili drugi?" lahko po tej razlagi obremenjujemo energijo vranice.
To se lahko kaže kot utrujenost, pomanjkanje energije, občutek teže v telesu in prebavne težave.
Krivda ali sram?
Psihologi opozarjajo na pomembno razliko med krivdo in sramom.
Krivda pravi: Naredil sem nekaj narobe.
Sram pa pravi: Z mano je nekaj narobe.
Prav sram je pogosto tisti, ki se globlje zasidra v telo in lahko dolgotrajno vpliva na naše počutje, odnose in samopodobo.
Kako sprostiti nakopičeno krivdo?
Prvi korak je prepoznati, ali je krivda sploh upravičena. Včasih smo res storili napako in jo lahko popravimo. Pogosto pa nosimo občutke odgovornosti za stvari, ki nikoli niso bile naše breme.
Pomagajo lahko:
- pogovor z zaupanja vredno osebo,
- pisanje dnevnika,
- meditacija,
- somatske vaje,
- nežno gibanje,
- psihoterapija.
Telo potrebuje dovoljenje, da odloži breme, ki ga nosi že predolgo.
