Zakaj nas nekateri zvoki in občutki spravijo ob živce?
To ni "skomina" zaradi kisline na zobeh, ampak tisti globok, neprijeten občutek, ki ti gre skozi zobe, čeljust in skoraj po celem telesu. To je pravzaprav zelo zanimiv psihološko-nevrološki pojav.
Primeri so:
- ugriz v mokro leseno palčko od sladoleda,
- praskanje z vilicami po krožniku,
- kreda po tabli,
- stiropor, ki drgne ob stiropor,
- noht po tabli,
Že ko to beremo, se marsikomu naježi koža...
Kaj se pravzaprav dogaja?
Gre za to, da naši možgani določene zvoke in občutke prepoznajo kot izjemno neprijetne dražljaje. Raziskave kažejo, da se pri takih zvokih močno aktivirata: slušna skorja, ki zazna zvok, ter amigdala in insula, dela možganov, ki sodelujeta pri občutku gnusa, nelagodja in opozarjanja na morebitno nevarnost.
Zato reakcija v takšnih primerih ni samo: "To mi ni všeč."
Ampak: "Uf! Takoj naj se to neha!"
Zakaj ravno lesena palčka?
Zanimivo je, da pri leseni palčki sploh ni pomemben okus. Les je porozen in suh. Ko ga ugrizneš ali podrgneš ob zobe, nastane zelo specifičen upor in vibracija, ki jo zaznajo zobje, čeljust in živčni končiči. Možgani to kombinacijo občutka in zvoka pri nekaterih ljudeh doživijo kot zelo neprijetno.
Podobno velja za: papir med zobmi, lesene jedilne paličice, neglazirano keramiko, stiropor.
Zakaj me že ob misli spreleti srh?
Možgani si takšne izkušnje zelo dobro zapomnijo. Ko samo preberemo:
"vilice po krožniku" ali "noht po tabli" lahko možgani skoraj "predvajajo" občutek.
Ker si ga tako dobro predstavljajo, se aktivirajo podobna področja kot pri dejanski izkušnji. Zato nas lahko oblije mrzel pot ali pa dobimo kurjo polt, čeprav zvoka sploh ni.
Ali so nekateri bolj občutljivi?
Da. Ljudje z bolj občutljivim živčnim sistemom pogosto močneje reagirajo na določene zvoke, teksture, vibracije, občutke pod prsti ali zobmi. To ni bolezen, ampak razlika v senzorični občutljivosti.
