Ko institucije posežejo v družino, gre za eno najtežjih in najbolj občutljivih področij življenja.
Odvzem otrok in omejitev stikov sta ukrepa, ki naj bi bila izjemna in skrajna, saj za starše in otroke pomenita nenaden rez v vsakdan, varnost in pripadnost.
Ob tem je pomembno poudariti, da ozadja konkretnega primera ne poznamo (več kot je bilo povedano v TV prispevku) in ga zato ne moremo presojati. Vendar je prav, da se v javnosti sliši tudi glas mame, ki opisuje svojo izkušnjo, doživljanje in vprašanja, s katerimi živi.
Javnost je v tem primeru pretreslo predvsem to, kar mnogi doživljajo kot skrajno in težko razumljivo kombinacijo ukrepov: odvzem otrok iz družine z nastanitvijo v vzgojni zavod ter prepoved stikov, in to zaradi vprašanja šolanja oziroma tega, da otroka nista vključena v obliko izobraževanja, ki jo kot legitimno prepoznava sistem.
Takšen poseg se zdi nesorazmeren, torej občutno prekomeren glede na očitani razlog, hkrati pa odpira tudi resna pravna vprašanja o dopustnosti in ustavnosti takšnega ukrepa. Da ob tem ne omenjamo morebitnih dolgoročnih in daljnosežnih psihičnih posledic, ki jih lahko pri otrocih pusti nenadna odstranitev iz domačega okolja in prekinitev stikov.
Posebej boleča je tudi primerjava, na katero opozarjajo nekateri. V praksi se dogaja, da se pri otrocih, ki so žrtve nasilja ali zlorab, stiki s povzročiteljem kljub vsemu ohranjajo ali se urejajo zelo previdno, medtem ko so se v tem primeru, kjer naj bi bila težava zgolj v šolanju, stiki prekinili v celoti, čeprav v družini po navedbah ni bilo težav z nasiljem ali podobnimi okoliščinami.
Takšna razlika v občutku pravičnosti in zaščite otrok v javnosti nujno odpira vprašanje meril, sorazmernosti in dejanske koristi otroka.
To je zapisala obupana mama, ki so ji odvzeli oba otroka ter staršem prepovedali stike z njima:
"Vem, da nas ni veliko, a bom vseeno napisala, kaj čutim in v kaj sem prepričana.
Moja otroka sta bila v javni šoli, a ju ni podpirala pri razvoju in upoštevanju otrokovih, človekovih pravic. Nobena institucija nas ni podprla kot družine. Nismo imeli ne moči ne motivacije, da se borimo za svoje pravice v javni šoli pred tremi leti. Zato smo se skupaj kot družina odločili, da prevzamemo vso odgovornost tako glede izobrazbe kot življenja, ki ga je vredno živeti.
Živimo v naravi in to nam povsem ustreza. Večino časa preživimo zunaj na svežem zraku; živimo, delamo, se učimo. Življenje sva si uredila tako, da imava dovolj časa za družino, in to se nama zdi najbolj pomembno. Imamo zelo zdrave navade, od gibanja, prehrane, odnosov, sodelovanja z drugimi.
Ljudje, ki pridejo k nam na obisk, začutijo našo ljubezen in povezanost ter to, da smo srečni skupaj, in tudi, da se upoštevamo glede stikov in druženja z drugimi. Ker smo oddaljeni od mesta 15 kilometrov, se otroka kdaj tudi sama odpeljeta z avtobusom v mesto in obiščeta prijatelje, sorodnike, gresta v knjižnico ...
Oba otroka sta zelo samostojna tako pri učenju kot pri komunikaciji v družini in tudi izven nje. To vse sedaj dokazujeta v zavodu, kamor so ju odpeljali od naju, brez da bi se kdorkoli strinjal. Tam ju držijo že skoraj tri mesece brez stikov s komerkoli od poznanih ljudi. Ni pravično, da so ju odpeljali iz ljubečega doma pod pretvezo, da ju midva zanemarjava.
V resnici sta zanemarjena sedaj. Nimata stikov z zunanjim svetom, nimata pravih sogovornikov, ne poskrbijo niti, da bi ju postrigli, saj smo videli na video stikih, da ima sin lase že čez oči, in še veliko reči sta nama povedala, kako je v zavodu. Sedaj so nama prepovedali te stike, da ne moreta več iz zapora povedati, kaj bi rada in kako jima je tam. Nama in tudi tam v zavodu sta povedala, da si želita domov in da bosta tam zbolela, a ju nihče ne sliši. O tem so obveščene institucije, a nihče ne ukrepa. Midva dajeva jasno vedeti, da si tudi želiva, da sta pri nama doma, a vse to samo poslabšuje naš položaj in našo komunikacijo.
Ali res nihče ne vidi, da je to mučenje tako zanju kot za ljudi, ki ju poznata? Še ravnateljica je priznala, da nista za v zavod.
Midva sva kot starša prevzela popolno odgovornost za svoja otroka in se ukvarjava z njima, se igrava z njima, hodiva na izlete z njima; se skupaj ukvarjamo z različnimi športi, gremo skupaj kam na obisk, se skupaj učimo po dveh šolah, po javni in tudi zasebni. Učiva ju tudi, kako preživeti, saj imamo vrtove, kjer si pridelamo veliko hrane, zelišč ... imata vsestransko znanje. To lahko potrdi prav vsak, ki ju ima priložnost spoznati.
Dajte mi povedat, kaj delava narobe? Kaj smo storili, da so nas tako grobo ločili in sedaj povečujejo razdaljo med nami?"
