Obžalovala sem dan, ko sem svojemu sinu podarila mobilni telefon

Danes imajo otroci že zelo mladi telefon, starši pa se ne zavedamo, da jim s tem onemogočamo, da bi razvili svojo pristno identiteto ter izkoristili svoje potenciale.

Obžalovala sem dan, ko sem svojemu sinu podarila mobilni telefon (foto: Profimedia) Profimedia
18. 6. 2022

Moj sin je kot otrok rad sedel za kuhinjsko mizo in risal zemljevid sveta. Naredil je seznam vseh držav na Zemlji in njihovih prestolnic. Vse popoldneve je preživel ob sestavljanju pesmic. Listke s pesmicami je puščal vsepovsod po hiši.

Pri trinajstih letih sva mu z možem kupila mobilni telefon, saj si ga je tako močno želel in sva mu hotela ustreči. Opazovala sva, kako počasi izginja. Ni več risal, bral in pisal, v hiši ni bilo nobene pesmice več.

Tudi, kadar je bil v moji družbi, sem čutila njegovo odsotnost. Tudi, ko ni bil na telefonu, je z mislimi bil drugje. Ni bil zares prisoten.

Njegove oči so se spremenile. Njegov pogled je bil zdolgočasen, utrujen. Oči, ki so bile nekoč tako svetle, tako prodorne, so na lepem izgubile ves svoj sijaj. Chase je v mobilniku našel svoje mesto. Lažje je obstajal tam, kot pa v svoji koži.

To je bila katastrofa, saj lahko samo na svoji lastni koži odkrivamo, kdo smo. Takrat se naše telo odziva in nam daje signale. Kadar smo zdolgočaseni, se vprašamo: "kaj bi rad počel?" Poprimemo za list papirja in svinčnik, odidemo na sprehod v gozd, na igrišče, morda pograbimo lopato in gremo okopavati vrt.

V trenutku, ki sledi občutju dolgčasa izvemo, kdo v resnici smo. Takrat se znajdemo. Za nadležno zdolgočasenostjo pride na vrsto odkrivanje samega sebe. Ampak najprej je treba zdržati tisto neprijetno vmesno obdobje.

Uporaba mobilnih telefonov med otroki staršem poraja veliko skrbi. Skrbi nas, da gledajo neprimerne vsebine in osvojijo popačeno predstavo o spolnosti, izgubijo stik z realnostjo in prevzamejo zgrešen - močno filtriran - pogled na to, kaj pomeni biti človek. Mene najbolj skrbi dejstvo, da jim damo v roke telefon in jih stem oropamo občutka dolgočasenosti.

Vzgajamo generacijo pisateljev, ki nikoli ne bodo začeli pisati, kuharskih mojstrov, ki nikoli ne bodo poprijeli za kuhalnico, športnikov, ki ne bodo nikoli brcnili žoge, glasbenikov, ki ne bodo nikoli vzeli v roke kitare in začeli brenkati.

Pred časom sem bila gostja v podkastu skupaj z neko izvršno direktorico iz Silicijeve doline, ki je imela eno od ključnih vlog pri izdelovanju in širjenju uporabe mobilnih aparatov. Vprašala sem jo, koliko so bili stari njeni otroci, ko jim je kupila prvi prenosni telefon. Zasmejala se je in rekla: "O ne, moji otroci nimajo mobilnikov."

Tisti, ki lansirajo mobilne telefone so kreativci, ki si želijo, da bi bili tudi njihovi otroci kreativni. Da bodo postali ljudje, ki producirajo, ne konzumirajo. Nočejo, da bi otroci iskali svoj smisel, zatopljeni v pametne telefone, saj so dovolj pametni, da ga lahko poiščejo drugje. Dobro se zavedajo, da so mobilniki ustvarjeni zato, da nam odvračajo pozornost od sebe in nas zasvojijo z dogajanjem v zunanjem svetu.

Če se nikoli ne zazremo vase, če se ne potopimo dovolj globoko v svojo notranjost, ne bomo nikoli odkrili svojega pravega jaza in postali to, za kar smo bili ustvarjeni.

Z možem sva se kar naprej pogovarjala o sinu, ki je bil vedno bolj odsoten, ukrenili pa nismo nič. Šesti čut mi je govoril, da postaja zasvojen s telefonom, kar vpliva na njegovo odraščanje, razvoj in notranji mir.

Toda bala sem se, da bi ga z odvzemom telefona spravila v neprijeten položaj - med vrstniki bi se počutil odrinjenega in prepričan bi bil, da nekaj zamuja. Razlikoval bi se od kolegov.

Potrebovala sem še dve leti, da sem ozavestila; starš bi moral ravnati za najboljše dobro svojega otroka, pa četudi bo zato drugačen od drugih. Strah pred drugačnostjo je obupen razlog, da ne narediš tistega, kar otrok potrebuje.

Ko je bil sin v prvem letniku srednje šole, sem ga povabila na sprehod. Ko sva zapustila naš dovoz in prišla do pločnika na glavni cesti, sem se obrnila proti svojemu čudovitemu sinu in rekla: "Kot tvoja mama naredim veliko napak. Ampak, da so to napake, ugotovim šele pozneje. Nikoli nisem sprejela nobene odločitve, za katero bi v tistem trenutku mislila, da ti bo škodovala. Do zdaj.

Vem, da ne delam prav, ker ti dopuščam, da še naprej uporabljaš mobilnik. Prepričana sem, da bi bil bolj zadovoljen v življenju, če bi ti ga vzela. Bil bi prisoten. Morda bi imel zato manj stika z vrstniki, toda ustvaril bi bolj pristne odnose s svojimi prijatelji.

Najbrž bi spet začel brati in namesto da živiš v kibernetičnem svetu, bi več uporabljal svoje možgane in srce. Izgubil bi veliko manj časa, ki bi ga lahko sicer kakovostno preživel.

Vem, kaj bi morala narediti. Vem, da bi ti morala vzeti telefon, a ti ga ne bom. Mislim, da zato, ker nočem, da se med vrstniki počutiš zapostavljenega. Razlog, imenovan "Vsi to počnejo." Potem pa se zavem, da ni tako nenavadno, da vsi nekaj počnemo in šele pozneje ugotovimo, da je to zelo nevarno in da lahko vodi v odvisnost. Tako kot kajenje; nekaj desetletij nazaj so vsi puhali cigaretni dim."

Sin je bil nekaj časa tiho. Hodila sva naprej. Nato je rekel: "Nekje sem prebral, da postajajo otroci vedno bolj depresivni in da so pod stresom, krivi pa so telefoni. Pisalo je tudi, da se veliko manj pogovarjajo med sabo. Opažam, da to kar drži. Prebral sem tudi, da se je Ed Sheeran odpovedal svojemu telefonu."

"Zakaj pa misliš, da je to storil?"

"Rekel je, da bi rad ustvarjal, namesto da kar naprej opazuje, kaj ustvarjajo drugi. In da bi rad doživljal svet s svojimi očmi, ne pa prek zaslona. Mislim, da bi bil brez telefona srečnejši. Včasih imam občutek, da ga moram kar naprej preverjati, kot da me kontrolira. Kot nekakšna služba, ki jo sovražiš, ampak si plačan, zato pač vztrajaš. Nekaj takega. Včasih sem zaradi tega res pod stresom."

"Okej," sem rekla.

Tako sin, kakor tudi hči sta se odločila, da nehata uporabljati družbena omrežja in imata mobilne telefone samo še za pisanje SMS sporočil. Z nakupom mobilnika za mlajšo hči bomo počakali do srednje šole. Ne želimo, da bi se morala že tako mlada ukvarjati s "službo". Radi bi ji dali darilo zdolgočasenosti, da bo lahko odkrila, kakšen je njen pristni jaz, še preden ji svet pove, kakšna bi morala biti.

Naloga staršev ni, da bi otroka osrečili. Naša naloga je, da otrok ostane človeški.

To ni zgodba o mobilnih telefonih, temveč o zavedanju. Pogumen starš prisluhne občutkom - tako lastnim, kakor otrokovim. Pogumen starš počne, kar je pristno in resnično dobro za otroka, četudi to ni v skladu s kulturno normo. Kadar vemo, kaj naš otrok potrebuje, se ne bi smeli pretvarjati, da tega ne vemo. Za to gre.

Prirejeno po Glennon Doyle iz knjige Neukrotljiva