Ena preprosta poved, izrečena znova in znova v različnih življenjskih trenutkih, je postala pomemben temelj za vse življenje.
Stara sem tri leta. Razbila sem skodelico. Povedala sem očetu. Njegove prve besede so bile: »Vesel sem, da si mi povedala.« Oče mi je pomagal pospraviti razbite koščke.
Stara sem pet let. Pri prijateljici sem se polulala v hlače. Povedala sem očetu. Njegove prve besede so bile: »Vesel sem, da si mi povedala.« Ovil me je v svoj pulover in mi pomagal, da me je bilo manj sram, potem pa me je preoblekel.
Stara sem sedem let. Prijateljica mi je rekla, da me ne mara. Povedala sem očetu. Njegove prve besede so bile: »Vesel sem, da si mi povedala.« Pomagal mi je zaceliti zlomljeno srce, razložil mi je, da se prijateljstva spreminjajo, in mi pomagal videti svojo vrednost.
Stara sem dvanajst let. Prijateljica mi je rekla, da ne je več, da bi ostala suha. Povedala sem očetu. Njegove prve besede so bile: »Vesel sem, da si mi povedala.« Pomagal mi je razumeti, da so motnje hranjenja prevelika težava, da bi jo najstniki reševali sami, in stopil vmes, da je moja prijateljica dobila pomoč.
Stara sem devetnajst let. Ravno sem se preselila na fakulteto. Vse se zdi novo in strašljivo. Želim si biti tukaj, a pogrešam dom. Pokličem očeta, saj vem, kaj bo rekel: »Vesel sem, da si mi povedala.« Pogovarjava se o tem, kako sta lahko dve stvari hkrati resnični. Tudi on me pogreša in ve, da bo z mano vse v redu.
Stara sem trideset let. Pravkar sem rodila svojega prvega otroka. Vse se zdi nemogoče. Pokličem očeta. Reče: »Vesel sem, da si mi povedala.« Nato mi postavi vprašanje, ki spremeni celotno mojo starševsko pot.
»Veš, kako biti dobra mama. Samo spomniti se moraš, kaj si potrebovala, ko si bila majhna – ko si jokala ali ko ti je bilo težko. Kaj ti je pomagalo?«
Za trenutek se ustavim in pomislim na celotno svoje življenje. Vsi najbolj tolažilni trenutki so se začeli z mojim očetom, ki je preprosto rekel: »Vesel sem, da si mi povedala.«
To mu povem in on odgovori: »Točno tako. To sem ti vedno govoril, ker tega nihče ni govoril meni. Moje skrbi, stiske in solze so bile prezrte. Življenje je lažje, ko veš, da ti nekdo verjame in želi slišati tudi resnične, neurejene dele tvojega življenja.«
Odložim telefon. Moja dojenčica joka. Vzamem jo v naročje, prislonim njeno lice k svojemu in ji zašepetam: »Žalostna si in zelo sem vesela, da si mi povedala.« To ji šepetam in ji pojem, dokler ne zaspi v mojem naročju. In takrat spoznam nekaj pomembnega.
Morda biti dober starš ne pomeni, da imaš vedno vse prav. Morda pomeni biti uho, ki prisluhne, varen pristan, prostor, kamor se lahko zatečeš. Biti tista oseba, ki te sprejme takšnega, kot v resnici si. In tista, ki se bo vedno odločila reči: »Vesela sem, da si mi povedala.«
Povzeto po: instagram @nurturedfirst
