Zakaj dobre ocene niso najpomembnejša stvar v otrokovem življenju

Ne duha ne sluha o radovednosti, vedoželjnosti in želji po sodelovanju pri projektih

Počasi so učenci dobili prve ocene in starši so prišli na govorilne ure: »Zakaj moj otrok ni dobil petice? Kdaj bo lahko popravil?«

»Zakaj je tako pomembno, da ima vaš otrok vse pet? Splošno gledano ima dobro ocene, sodeluje pri pouku, pomaga sošolcem, obiskuje kar nekaj zunajšolskih dejavnosti.«

»Da bo dobro pripravljen na gimnazijo.«

Otrok, moj najpomembnejši projekt

Nina pravi, da se ji se ob takšnih odgovorih pred očmi zavrti cel film z naslovom: Otrok, moj najpomembnejši projekt. Tak otrok dobiva same petice, že v osnovni šoli osem ur nameni šoli oziroma delu; za brezskrbno igranje in za druženje ni ravno veliko časa, saj zdaj pa ima že dvanajst let. Če hoče igrati košarko, ni dovolj, da meče s prijatelji na koš. Trening vsaj trikrat na teden, konec tedna tekme.

»Kar počneš, delaj prav, zares in odgovorno. Potem, ko boš velik, boš pa užival. Zdaj se moraš potruditi, da izkoristiš svoj potencial. Res te je škoda, ni vsak tako sposoben kot ti.«

Toda kakšno je potem življenje tega otroka na gimnaziji in tekom študija? Priden je. Trudi se, veste, iz njega še nekaj bo.

Darilo za Sensa bralce: Brezplačen priročnik s skrivnostmi tradicionalne kitajske medicine

Kako je videti odraslo življenje tega uspešnega otroka? 

Ali je sploh še zmožen počivati, se brezskrbno družiti in opazovati oblake, ko pa je bil zadnjih deset do petnajst let neprestano usmerjan v dosežke in izkoristek svojega potenciala?

Tako počasi in vztrajno vzgojimo otroka po svoji ideji o tem, kakšen naj bi ta otrok bil, srečen in uspešen po merilih starša, ne sebe.

Otrok ne razvije zaupanja vase, zdi se mu, da nikoli ni dovolj oziroma da je vedno premalo. Morda je kot odrasel uspešen, morda depresiven, morda oboje.

• Otrok bo vedno postal tisto, kar vidi pri vas! Več si preberite tukaj.

»Zdrav umski krožnik«

Enostaven pregled, kaj naj bi človek za psihofizično zdravje imel v svojem življenju, ponujata Dan Siegel in David Rock. To imenujeta zdrav umski krožnik.

• Čas za spanje. Vsaj uro pred spanjem brez zaslonov.
• Čas za počitek. Čas namenimo izključno sproščanju; nimamo načrtov, ne skušamo ničesar doseči in nismo osredotočeni. Ta del v naši kulturi predstavlja poseben izziv. Počivati, početi nič in le biti? Kako že gre tisti rek – boš počival, ko boš mrtev. Včasih smo vsaj na čakanju na avtobusni postaji morda buljili v prazno, zdaj pa že povsod držimo v rokah pametni telefon.
• Čas za gibanje. Čas, ki je namenjen fizični dejavnosti.
• Čas za zbranost. Počnemo eno stvar naenkrat in se osredotočimo na cilj.
• Čas za igro. Čas, ko si dopustimo biti spontani, ustvarjalni, ko brezskrbno raziskujemo, preizkušamo, ne jemljemo življenja preveč resno, se smejimo in smo radostni.
• Čas za povezovanje. Druženje z družino in prijatelji v živo, ne preko ekranov; pa tudi povezovanje z naravo.
• Čas za vpogled vase.
• Čas za refleksijo, razmislek o sebi, svojih občutkih, čustvih in mislih. Na primer vaje čuječnosti, meditacija, dihalne vaje in podobno.

Ideja ni, da bi starši to aktivno učili svoje male otroke, ampak da bi sami starši skušali v svoje življenje vnesti več ravnovesja in z zgledom otroka naučili, da so vsi deli dolgoročno gledano enako pomembni.

Ni določeno, koliko časa naj bi določeni dejavnosti posvečali, saj smo ljudje med seboj različni, pa tudi potrebe se tekom življenja spreminjajo. Gre za to, da skušamo na dnevni bazi v življenje vnesti malo vsega; če ne gre na dnevni bazi, pa vsaj na tedenski.

Avtorica zapisa je Nina Seražin Lakota

Preberite tudi:

• 5 korakov, kako postati dovolj dober starš
• Otroci nam kažejo naše bolečine iz otroštva