Kaj izgubimo, ko pozabimo, od kod prihaja naša hrana?

Ob obisku Panvitinih rastlinjakov v Beltincih in Nemščaku sem se tega spomnila hitreje, kot sem pričakovala. Med vrstami jagod, med mladimi sadikami solate in predvsem ob ljudeh, ki vsak dan skrbijo, da pridelek sploh zraste.

Prav tam postane jasno, da pridelava hrane tudi v času tehnologije in avtomatizacije ostaja predvsem zgodba o znanju, pozornosti in predanosti. Za vsakim pridelkom stojijo številne odločitve, vsakodnevno delo in nenehno prilagajanje naravi, ki kljub vsem tehnološkim rešitvam še vedno postavlja svoja pravila.

Ljudje, ki se vračajo

V rastlinjaku jagod v Beltincih nas je med vrstami rdečih sadežev vodil tehnolog Matjaž. Govoril je o sadikah, opraševanju, vremenskih ekstremih in novih rešitvah, s katerimi skušajo ohraniti kakovost pridelka.

Podatkov ni manjkalo. O sodobnem rastlinjaku, ki se razprostira na skoraj dveh hektarjih. O 30 kilometrih gojitvenih kanalov. O robotu, ki ponoči z UV-svetlobo pomaga varovati rastline pred boleznimi.

Prav ta preplet sodobne tehnologije in naravnih procesov me je spomnil, kako zelo smo ljudje, ne glede na vse inovacije, še vedno odvisni od ravnovesja, ki ga ustvarja narava.

A tudi ob vsej tehnologiji brez ljudi ne gre.

Najmočnejši vtis je name naredilo dejstvo, da pri obiranju jagod še vedno sodelujejo domačini in upokojenci iz okoliških krajev.

Prav v tem je tudi del vrednosti lokalne hrane. Ne le v krajših poteh od njive do trgovine, temveč v ljudeh, ki dobro vedo, da kakovost ni nekaj, kar nastane samo od sebe. V njihovem delu, ki ostane očem skrito, čeprav je vtkano v vsako jagodo.

Kako daleč je prepotovala naša hrana?

Drugače, a z enakim sporočilom, se je zgodba nadaljevala v Nemščaku, kjer pod blagovno znamko Frišno vse leto pridelujejo solato.

Tam se zgodba začne pri vodi. Deževnico, ki steče s strehe rastlinjaka, zbirajo v posebni laguni, poleg nje pa uporabljajo še vodo iz lastne vrtine in vodovodnega sistema. V hidroponskem sistemu, kjer raste solata, natančno spremljajo količino vode in hranil, saj od tega ni odvisna le rast rastlin, temveč tudi kakovost pridelka.

A kakovost ni povezana le z načinom pridelave. Pomembna je tudi pot, ki jo hrana opravi, preden pride do našega krožnika.

Danes lahko v slovenskih trgovinah kupimo šparglje, ki so zrasli v Mehiki, bili prepakirani v Italiji in nato pripeljani na naše police.

Ob tem se nehote vprašaš, kako zapletena je lahko pot nečesa tako preprostega, kot je šop špargljev.

V Panviti jih pridelujejo na prekmurskih poljih. Ko nastopi sezona, jih poberejo v domači zemlji in jih v kratkem času dostavijo trgovinam.

Razlika ni le v kilometrih. Gre tudi za občutek, da hrana še vedno pripada prostoru, v katerem živimo. Da poznamo njen izvor in letni čas, ki ji pripada.

Hrana ni samoumevna

Prav ta oddaljenost od izvora hrane je morda ena največjih sprememb, ki jih je prinesel sodobni način življenja.

Ne poznamo več sezon tako dobro kot nekoč. Ne vemo natančno, kdaj zorijo jagode ali kdaj se začne sezona špargljev. Redko pomislimo na opraševalce, vodo ali ljudi, ki vsak dan skrbijo za rastline.

Po eni strani je to razumljivo. Živimo drugače kot generacije pred nami, hrana pa je dostopnejša kot kadarkoli prej.

Prav zato je pomembno vedeti, od kod prihaja hrana.

Ne zato, ker bi morali vsi postati vrtnarji ali poznati vse sorte solat. Tudi ne zato, ker bi morali razumeti vsak korak pridelave.

Pomembno je zato, ker nas povezuje z okoljem, v katerem živimo.

Ko izberemo lokalno pridelano hrano, ne izberemo le izdelka. Izberemo tudi kraj, ljudi in znanje, ki stojijo za njim. Izberemo zgodbo, ki se je začela veliko prej, preden smo jo srečali na trgovski polici.

Morda je prav to največja vrednost takšnih obiskov. Da nas za trenutek ustavijo in spomnijo, da hrana ni nekaj, kar nastane v trgovini.

Zraste v zemlji. V vodi. V ritmu letnih časov.

V.F.