Pride dan, ko se ljubezen, ki si jo potrebovala in je nisi dobila, ki ti je pripadala, znova brezpogojno vrne v tvoj objem. Pride tisti dan. In takrat boš razumela, da je vse bilo vedno prav.
To, česar nisi dobila pri svojem očetu, boš iskala v svojem moškem. A nikdar ne boš našla v moškemu tega, kar bi ti moral dati oče. Občutka varnosti in vrednosti. Zaupanja vase. Da si bila njegova princeska. Tista majhna deklica, ki bi morala dobiti varnost in pozitivno samopodobo pri očetu. Deklica, ki nato odraste v zrelo, samozavestno in pogumno žensko, ki ve, kaj hoče in kaj si želi.
A tega nisi dobila. In tako si šla skozi življenje v sebi zagrenjena. Z mislijo, da so vsi moški enaki bebci in kreteni. Imela si moške. Morda tudi take, ki so te ljubili. A ti nisi zares ljubila njih, ker v resnici nisi ljubila sebe. Niti se nisi morala. Če bi ti kdo rekel, da nisi dobra, bi mu jih zabrusila nazaj. Nisi dobila ljubezni, ki ti je pripadala. A zgradila si močan ego in zid okoli sebe, ki bi preprečil, da koga spustiš blizu.
Poglejte si še:
- POMEMBNO! Rana, ki jo je prizadel oče: velika ovira ali velika priložnost?
- So tudi vaše potrebe ignorirali, ko ste bili otroci? To so posledice danes...
Misleč, da so ti srce ranili moški, nisi vedela, da je srce ranjeno od mnogo prej. Pa vendar srce ni nikdar ranjejo, kot mnogi mislijo. Zaprla si se za ljubezen. Zaprla si se za čutenje. Tvoja čustva niso bila slišana, izražena, občudovana. Tako so nastale mnoge rane. In zaživela si v misli, da imaš strto srce od prve nesrečne ljubezni.
Nezavedno gledaš svojega očeta z jezo. Z jezo gledaš tudi svojega moškega. Z jezo gledaš svet. In se niti ne zavedaš, da si v resnici jezna nase. Ker se ne znaš ljubiti. A kako bi se, če te nihče ni tega naučil?
Pa vendar v sebi nosiš njo. Tisto ljubezen. Pride trenutek, ki ga ne prepoznaš. Pride občutek, ki te plaši, kdo sploh si. Celo psihologi trdijo, da se boš zaradi razmer, ki si jih imela, težko pobrala. In da boš dolgo potrebovala... Če ti bo sploh uspelo. Niti oni ti ne dajo upanja, morda le predpisana zdravila. Brez upanja te pustijo. Tudi oni te pustijo brez sočutja in razumevanja.
Znajdeš se sama. Obupana. Sredi travnika, objokana. Pogledaš v nebo in se spoveš vesolju, da ne zmoreš več. Da je vse pretežko. Nositi vsa bremena, vse zamere, žalosti in zamujene priložnosti. Predajaš se. Naj se zgodi karkoli, le da mine, odide, kar neznosno je v tebi.
In takrat najdeš moči. Od nekje pridejo. Od nekje se lahko pobereš. Od nekje pride močan občutek, da vendarle nisi sama. Od nekje pride tihi glas, da si pogumna bolj, kot sama misliš, da si. In hodiš. Se dvigneš. Ni lahko. A je vredno.
Zdaj prišel je čas, da se zjočeš. Da se zaceliš. In to sama. Ker nihče ni dolžan nositi tvojih bremen in hoditi tvojo pot. Sama tolažba ti ne pomaga. Le tvoje zavedanje, tvoja ljubezen do sebe, tvoje sprejemanje, da je vse bilo prav. Da si vse si izbrala sama. Da boš zmogla skozi to. Da si bojevnica v sebi. Borka. In zmagovalka za sebe.
Prehodila si najtemnejšno noč. Prehodila si svoje temačne poti v sebi. Osvetlila si jih in jih sprejela. Zdaj veš, od kje se je ustvarila bolečina. Zdaj lahko se ji zahvališ, saj je tvoja največja učiteljica. Ta bolečina, ki te bo spomnila, kako pogumno je ljubiti sebe. Kako vredno je spomniti se, kdo si. Poiskati v sebi odgovore. Najti v sebi spoznanje, da je vse del poti. Del rasti.
Prišla si, da se boš dvignila dlje od neba. Prišla si, ker si že prej vedela, da boš zmogla. Ne potrebuješ več borbe. Ne potrebuješ več jeze niti agresije. Zdaj lahko se sprostiš. Lahko se predaš življenju. Zdaj imaš varnost in zaupanje v sebi.
In zdaj lahko objameš tudi njega, ki ti ni dal ljubezni, ker ni znal. Ti zmoreš dvigniti svet do neba. Ti zmoreš svet ljubiti z nežnostjo. S svojo ranljivostjo. Ti znaš ljubiti v tišini. Brezpogojno in brez zahtev ter brez vračil. Ker ti si ljubezen, tako kot on. Ker ti veš, da brezpogojno ljubiti je tvoj naravni pojav.
Dragi prijatelj/prijateljica. Ko zmoreš v preteklost pogledati z nasmehom, si mojster svoje kreacije. Ko zmoreš objeti vse tiste, ki so po tebi hodili, močno objemi tudi sebe, tako, da bo s teboj zajokalo tudi nebo.
Zavedaj se, da si močna duša in vredna ljubezni. Čas je, da se zavedaš, da si. Da je bilo, kot je bilo, brez zakaj in kako.
Resnično le zavedaj se in sprejmi, da je od danes lahko vse drugače. In resnično je lahko. Lahko je lepo. Lahko je lep in varen vsak tvoj korak. Zavedaj se sebe. Zavedaj se, da ti je dana pravica, da si tukaj. Da si svobodna. Da si ljubljena. Ne glede na karkoli.
Preteklosti se ne da spremeniti, lahko pa je prihodnost čudovita. In najlepše je, ko preteklost sprejmeš in prihodnosti zaupaš. In se predaš temu, kar je tukaj in zdaj. Izkušaj edino, kar imaš in kar je resnično. Sebe v tem tukaj in zdaj. Objemi se. Imej se rada. Vedno in povsod.
Mateja Gabor
