Psihologi že desetletja raziskujejo, kako odnos med očetom in hčerko vpliva na njeno samopodobo, občutek varnosti in poznejše partnerske odnose. Oče je namreč pogosto prva moška figura v življenju deklice, njegov vpliv pa lahko sega veliko dlje, kot se zavedamo.
Kako lahko očetova prisotnost – ali odsotnost – oblikuje žensko identiteto? Zakaj nekatere ženske vedno znova izbirajo podobne partnerje? In ali je mogoče preseči vzorce iz otroštva? Odgovore ponujajo razvojna psihologija, teorija navezanosti in sodobne raziskave o medosebnih odnosih.
Oče kot prvo ogledalo
Odnos med očetom in hčerko pogosto spremljajo romantične predstave o »očkovi princeski« ali o tem, da je oče prvi moški, ki bo svojo hčerko naučil, kaj pomeni biti ljubljena in spoštovana.
Medtem ko odnos z materjo pogosto temelji na negi, bližini in brezpogojnem sprejemanju, ima oče pomembno vlogo pri spodbujanju samostojnosti, raziskovanja sveta in razvijanja samozavesti.
Raziskave kažejo, da očetje med igro pogosteje spodbujajo pogum, raziskovanje in soočanje z izzivi kot mame. Takšne izkušnje otroku pomagajo razvijati občutek kompetentnosti in zaupanja vase.
Ko je oče čustveno dostopen, zanesljiv in podpira otrokovo samostojnost, deklica postopoma razvija občutek, da je vredna ljubezni, spoštovanja in pozornosti. Po drugi strani pa lahko očetova hladnost, pretirana kritičnost ali čustvena odsotnost pustijo globlje posledice, kot se morda zdi na prvi pogled.
Poglejte si še:
- Fantje, ki so pogrešali očeta, kažejo izrazito nagnenje h kršenju pravil
- 14 stvari, ki jih odgovoren oče nikoli NE BO NAREDIL
Ko oče ni zares prisoten
Pomembno je poudariti, da ni odločilna zgolj fizična prisotnost očeta. Psihologi opozarjajo, da je lahko tudi oče, ki je sicer doma, vendar se čustveno ne vključuje v življenje svoje hčerke, vir občutkov zavrženosti in negotovosti.
Ženske, ki so odraščale ob čustveno oddaljenih očetih, pogosto poročajo o več dvomih vase, težjem postavljanju meja in večjem strahu pred zavrnitvijo. Nekatere zato nenehno iščejo potrditve v partnerskih odnosih, druge pa se pred bližino zaščitijo tako, da nikogar zares ne spustijo blizu.
Zakaj pogosto izbiramo znane vzorce?
Carl Gustav Jung je razvil koncept očetovega kompleksa, s katerim je opisoval nezavedne predstave o moškosti, avtoriteti in odnosih, ki jih otrok oblikuje na podlagi odnosa z očetom.
Nobena ženska si seveda zavestno ne išče partnerja, ki je podoben njenemu očetu. Pogosto gre za bolj subtilen proces, nad katerim nimamo racionalnega vpliva.
Stvar je sicer precej preprosta: če je bil oče ljubeč in podporen, bo ženska lažje prepoznala zdravo bližino in spoštovanje. Če pa je bil kritičen, nedosegljiv ali nepredvidljiv, lahko nezavedno izbira partnerje, ob katerih znova podoživlja podobno dinamiko.
Tega si ne želi zavestno, ampak takšen odnos je njenemu živčnemu sistemu znan. Psihologi temu pravijo "ponavljanje znanega". Človek pogosto nezavedno išče tisto, kar mu je domače, tudi če ga to boli.
Kako se to kaže v odraslosti?
Odnos z očetom lahko vpliva na več pomembnih področij življenja:
- Izbira partnerja
Ženske lahko iščejo partnerja, ki jim bo dal tisto, česar od očeta niso prejele – na primer čustveno bližino ali občutek varnosti. Lahko pa nezavedno ponovno ustvarjajo odnose, ki spominjajo na njihovo otroštvo.
- Samopodoba
Oče, ki hčerki daje občutek, da je videna, spoštovana in sprejeta, pomembno prispeva k njenemu občutku lastne vrednosti. Če tega ni bilo, lahko ženska pozneje išče potrditev svoje vrednosti predvsem pri drugih ljudeh.
- Odnos do avtoritete
Način, kako je oče uporabljal svojo moč in avtoriteto, pogosto vpliva tudi na poznejši odnos do šefov, učiteljev, partnerjev in drugih avtoritet. Nekateri ljudje se avtoritetam vedno podrejajo, drugi se jim vedno upirajo, tretji pa znajo vzpostaviti zdrav odnos sodelovanja.
- Samostojnost in meje
Psihološko odraščanje vključuje tudi proces ločevanja od staršev. Ženske, ki tega procesa niso v celoti opravile, lahko težje sprejemajo samostojne odločitve ali postavljajo jasne meje v partnerskih odnosih.
Preteklost ni večna usoda
Sodobna psihologija poudarja, da se lahko vzorci navezanosti spreminjajo skozi vse življenje. Pri tem pomembno vlogo igrajo osebna rast, kakovostni odnosi in tudi psihoterapija.
Prvi korak je pogosto iskren pogled vase. Kakšni moški me privlačijo? Zakaj? Kako se počutim ob bližini? Kaj v resnici pričakujem od partnerja? Si želim enakovreden odnos ali iščem nekoga, ki bo zapolnil praznino iz preteklosti?
Na ta vprašanja ni vedno lahko odgovoriti, vendar že samo njihovo postavljanje odpira vrata večjemu razumevanju sebe.
Pomembno je tudi vedeti, da se spremembe običajno ne zgodijo čez noč. Pogosto se začnejo z majhnimi, zavestnimi koraki. Ženska, ki je denimo odraščala ob čustveno nedostopnem očetu, lahko ugotovi, da jo privlačijo partnerji, ki se težko odpirajo ali se izogibajo bližini. Ko ta vzorec prepozna, se lahko začne učiti novih načinov vzpostavljanja odnosov – na primer jasnejšega izražanja svojih potreb, postavljanja meja ali vztrajanja v iskrenem pogovoru, namesto da bi se umaknila v tišino.
Podobno lahko nekdo, ki je vse življenje iskal potrditve pri drugih, postopoma razvija občutek lastne vrednosti ne glede na odzive okolice. To so veščine, ki se jih je mogoče naučiti. Tako kot se učimo tujega jezika ali vožnje avtomobila, se lahko učimo tudi zaupanja, čustvene bližine, zdrave komunikacije in spoštovanja lastnih potreb.
Čeprav zgodnje izkušnje oblikujejo določene vzorce, ima vsak človek možnost, da jih ozavesti, razume in postopoma ustvari drugačne, bolj zdrave odnose. Preteklosti ne moremo spremeniti, lahko pa spremenimo način, kako se nanjo odzivamo danes. Prav v tem se skriva ena največjih možnosti za osebno rast in bolj izpolnjujoče odnose.
Vir: stil.kurir.rs
