Devetdeseta leta so bila čas, ko je Slovenija postala samostojna - šlo je za čas odraščanja v obdobju, ki je združevalo staro in novo. Generacija devetdesetih je živela brez pametnih telefonov, brez družbenih omrežij, a z izkušnjami, ki so bile enkratne in jih mlajši danes ne bodo nikoli več poznali.
Otroštvo med igrišči in kasetami
Če ste odraščali v devetdesetih, ste večino popoldnevov preživeli zunaj. Igrali ste se »ristanc«, »gumitvist«, »kavbojce in indijance« ali pa ste s prijatelji lovili žogo na dvorišču. Nihče ni imel GPS-ure – starši so preprosto rekli: »Domov, ko se stemni.«
Namesto Spotifyja smo imeli kasete, ki smo jih previjali s svinčnikom, in walkmane, v katerih so se vrteli Backstreet Boys, Spice Girls, pa tudi slovenske legende, kot denimo Adi Smolar, Helena Blagne, pa Pop Design...
Včasih smo neučakano sedeli ob radiu in čakali, da se zavrti naša najljubša pesem – hitro smo pritisnili gumb za snemanje na kaseti in bili neizmerno veseli, čeprav je vse šumelo in je napovedovalec pogosto preglasil uvod. A ravno to je imelo svoj čar.
Preberite si še:
Televizija in risanke, ki so zaznamovale generacijo
Na sobotna jutra so nas zabavali »Palček David«, »Smrkci«, »Tom in Jerry« in »Leteči medvedki«, zaspali pa smo ob »Pravljicah o zobnih miškah« ali ob »Medvedku Uhcu«, ki se je vedno poslovil s pesmico: »Lahko noč, otroci, lunica že spi…«
Otroški program je bil omejen – če si zamudil risanko, si jo pač zamudil. Zato so bile domače videokasete prava zakladnica: iste posnetke smo lahko pogledali dvajsetkrat, pa se jih nismo naveličali. Radi smo spremljali tudi »Radovednega tačka«, kjer smo se skozi igro učili o svetu, ter ustvarjali ob oddaji z Genijo Lipar Kadunc, ki nas je vedno znova navduševala s svojimi idejami.
Spremljali smo tudi oddaje, kot so »Zoom«, »Teater Paradižnik«, »Odklop«, »Atlantis« in prve telenovele, med njimi legendarno »Esmeraldo«. Proti koncu devetdesetih pa so bili popoldnevi vse bolj rezervirani za MTV in prve videospote, ki so oblikovali naš glasbeni okus in sanje.
Moda, ki je danes spet retro
Vsakdo se spomni baggy hlač, majic s smešnimi napisi in trenirk znamke Adidas ali Puma. Punce so nosile »choker« ogrlice in bleščice na vekah, fantje pa gel za lase in pričeske v stilu »ježek«.
Šolske torbe so bile težke, a polne skrivnosti – od dišečih radirk in nalepk, ki smo jih menjali med odmori, do barvastih kulijev, ki so pisali v štirih barvah.
Preberite si tudi:
- Današnji otroci so drugačni od preteklih generacij
- Kratek film o generaciji Z, ki vas bo presunil (nujen ogled)
Igre brez ekranov (no, skoraj)
Računalniki so v devetdesetih šele začeli prihajati v naše domove. Če ste imeli srečo, ste lahko igrali »Prince of Persia« na starem PC-ju z Windows 95 ali »Super Maria« na Nintendu, sicer pa ste se zabavali tudi s preprostimi risbicami v »Slikarju« ali celo z igranjem s posebnimi naslovi v Wordu. Internet je bil počasen in drag, ob povezavi pa je modem oddajal značilen pisk, ki ga današnji otroci sploh ne poznajo.
A kljub temu je bila prava zabava še vedno zunaj: rolanje, vožnja s kolesom Pony, zbiranje žepnine za Frutabelo ali Cockto ter dolgi popoldnevi s prijatelji na igrišču.
Posebna mladost v posebnem času
Devetdeseta so bila čas, ko smo še znali čakati – na risanko, na razvite fotografije iz Foto Asja, na pismo v nabiralniku. Hkrati pa smo bili prva generacija, ki je začela stopati v digitalni svet in spoznavati, da prihaja nekaj povsem novega.
Ta kombinacija svobode, preprostosti in počasnega odkrivanja novosti je tisto, zaradi česar devetdesetih ni mogoče ponoviti. Bili so most med preteklim in današnjim svetom – in prav zato je ta izkušnja nekaj, kar nas bo vedno povezovalo.
Če ste odraščali v devetdesetih, ste ujeli zadnji čas otroštva brez pametnih telefonov in družbenih omrežij – a hkrati prvo dobo digitalnega sveta. Živeli ste dvojno življenje: eno na igrišču in drugo ob prvih računalnikih. To desetletje je bilo edinstveno, polno nostalgije in posebnih trenutkov, ki jih današnji otroci ne bodo nikoli več izkusili.
