Včasih je dovolj en sam stavek, ton glasu, pogled, vonj ali situacija in v nas se nenadoma sproži močan čustveni odziv. Morda nas preplavijo strah, jeza, žalost ali nemir, čeprav sami ne razumemo povsem, zakaj se odzivamo tako intenzivno.
Takšni trenutki so lahko nekakšen čustveni odmev preteklosti: nekaj, kar se dogaja tukaj in zdaj, se poveže z izkušnjo, ki smo jo doživeli nekoč. In zanimivo je, da se lahko telo in čustva odzovejo veliko prej, preden zavestno razumemo, česa nas je trenutna situacija spomnila.
Kaj pravzaprav pomeni, da nas nekaj "sproži"?
Beseda "sprožilec" oziroma angleško trigger se danes uporablja zelo pogosto. Običajno z njo opisujemo osebo, dogodek ali situacijo, ki v nas prebudi spomin in z njim povezan čustveni odziv.
Čeprav je bil izraz nekoč tesneje povezan s posttravmatsko stresno motnjo, ga danes uporabljamo precej širše – tudi za intenzivne čustvene odzive, ki so lahko povezani s preteklimi težkimi izkušnjami.
Sprožilec je lahko nekaj, kar naš sistem poveže s preteklo izkušnjo in zaradi česar se pojavi čustvena reakcija. Pogosto gre za strah, jezo, sram, krivdo ali odpor. Lahko pa se pojavijo tudi žalost, občutek teže, notranji nemir ali napetost.
Odziv se lahko pojavi, še preden sploh razumemo, kaj se dogaja. Telo lahko postane tesnobno, obrambno ali se želi umakniti, še preden naš zavestni um poveže sedanjo situacijo s preteklostjo.
Zakaj lahko dva človeka isto situacijo doživita popolnoma drugače?
Dogodek, ki v enem človeku sproži močno reakcijo, lahko nekdo drug komaj opazi. Razlog je preprost: ne odzivamo se samo na to, kar se dogaja, temveč tudi skozi vse tisto, kar smo doživeli v preteklosti.
Naši sprožilci so zato zelo osebni. Povezani so lahko s preteklimi negativnimi izkušnjami, travmo, izgubo, medosebnimi odnosi in drugimi čustveno pomembnimi dogodki.
Prav zaradi tega lahko prihaja tudi do konfliktov. Če sami nimamo podobne izkušnje, težko razumemo, zakaj se je nekdo na navidezno nepomemben dogodek odzval tako močno. Njegovo reakcijo lahko označimo za pretirano ali preobčutljivo, čeprav se je v ozadju morda aktiviral povsem drugačen spomin.
V resnici se ne odzivamo samo na sedanjost
Ko rečemo: "Ta oseba me je sprožila ("strigirala")," se zdi, kot da je nekaj zunaj nas neposredno povzročilo naše počutje. Toda vmes obstaja naš spomin.
Oseba, kraj, besede ali dogodek v sedanjosti lahko aktivirajo naš čustveni spomin. Sedanja situacija se tako poveže z nečim, kar smo nekoč že doživeli.
Zunanji dražljaj je lahko sam po sebi celo povsem neškodljiv, vendar ga naš sistem zaradi povezave s preteklostjo ne doživi tako.
Predstavljajte si denimo, da nekdo med konfliktom nenadoma nekoliko povzdigne glas. Za eno osebo je to samo neprijeten pogovor. Pri nekom, ki je v preteklosti doživljal veliko kričanja, nepredvidljivosti ali strahu, pa lahko isti ton glasu sproži veliko intenzivnejši odziv. Telo se lahko napne, srce začne hitreje biti, pojavi se potreba po umiku ali obrambi. Človek morda še sam ne ve, zakaj.
Telo se odzove prej kot razum
Naši avtomatski odzivi niso tako preprosti, kot se morda zdijo. V ozadju je zapletena mreža čustvenih, kognitivnih in fizioloških spominov. Ko čustvo v sedanjosti spominja na nekaj bolečega iz preteklosti, se lahko odzovemo z jokom, umikom ali obrambnostjo, še preden imamo možnost dovolj upočasniti dogajanje in razumeti, kaj se je pravzaprav zgodilo.
V trenutku reakcije pogosto nimamo dostopa do celotne zgodbe. Najprej pride občutek, razumevanje lahko pride šele pozneje.
Pretekle izkušnje vplivajo tudi na to, čemu namenjamo pozornost
Čustveni spomini ne vplivajo samo na naše odzive. Vplivajo lahko tudi na to, kaj sploh opazimo.
Raziskovalci temu pravijo čustveno pristranska pozornost (affect-biased attention). Naša pozornost se hitreje usmeri k dražljajem, ki imajo za nas velik čustveni pomen.
To so raziskovali denimo pri fobijah: človek, ki se nečesa močno boji, bo v okolju hitreje opazil stvari, ki spominjajo na njegov strah. Zato nastane zanimiv paradoks: medtem ko se poskušamo sprožilcem izogniti, jih lahko obenem ves čas nezavedno iščemo v okolici. Naš sistem preverja: "Je tukaj kaj podobnega tistemu, kar me je nekoč prizadelo?"
Je izogibanje sprožilcem res najboljša rešitev?
Če nekaj v nas prebudi zelo neprijetne občutke, je povsem razumljivo, da se temu želimo izogniti. Toda popolno izogibanje lahko naše življenje postopoma vse bolj omejuje.
Avtorica članka kot primer omenja izgubo: človeka lahko postane strah vsega, kar bi lahko prebudilo boleče spomine. Zato se začne izogibati dejavnostim, ki jih je nekoč imel rad, podpornih skupin, terapevtov ali celo prijateljev, ki mu želijo pomagati.
Pomembnejše vprašanje je zato lahko:
Kaj mi ta odziv govori?
Namesto da sprožilec razumemo samo kot nekaj, kar moramo odstraniti iz svojega življenja, ga lahko – kadar je to varno in obvladljivo – uporabimo tudi kot informacijo o sebi.
Sprožilci nam lahko pokažejo nekaj pomembnega o naši preteklosti
Naši čustveni spomini so del načina, kako se učimo živeti. Iz izkušenj nastajajo nekakšni notranji "scenariji" oziroma pravila, po katerih se pozneje odzivamo na svet. Nekateri od teh odzivov postanejo tako avtomatski, da se jih sploh ne zavedamo.
Če smo se nekoč naučili, da določena situacija pomeni nevarnost, zavrnitev, ponižanje ali izgubo, se lahko naš sistem ob podobni situaciji odzove po starem vzorcu, tudi če je sedanjost drugačna.
Preteklih izkušenj ne moremo preprosto izbrisati. Lahko pa začnemo drugače razumeti svoje odzive. Ko nas nekaj močno sproži, se lahko – ko se prvotni val nekoliko umiri – vprašamo:
Kaj sem v resnici občutil/a? Na kaj me ta občutek spominja? Katera misel se je pojavila skupaj z njim? Sem se odzval/a samo na to, kar se dogaja zdaj, ali je bilo v mojem odzivu tudi nekaj starega? Kaj bi v tem trenutku potreboval/a, da bi se lahko odzval/a drugače?
Na ta način sprožilec ni več samo nekaj, kar nas preplavi. Postane lahko tudi namig. Kajti čustva, ki jih občutimo danes, imajo svojo zgodovino. Ko jo začnemo prepoznavati, lahko postopoma spreminjamo tudi način, kako se odzivamo na sedanjost.
Vir: psychologytoday.com
