Pred kratkim sem na žalost in na srečo imela izkušnjo z medicinsko sestro.
Hvaležna sem za svetle izjeme, ki polepšajo dni, ki jih preživiš v bolnišnici…
Ne hvalim se, ni potrebno, da rečeš “uau”, kako lepo in ne, ne želim pozornosti. Samo želim, da ozavesti sporočilo še kdo, ki prebere ta zapis in prepozna to majhno dejanje kot veliko. Zakaj?
Z nekaj besedami in kratkim sporočilom lahko spremenimo razpoloženje ljudi in nekomu okrepimo voljo do dela.
V kolikor je nekdo naredil nekaj vrednega in lepega za nas (v tem primeru zame), lahko tudi jaz polepšam ter obogatim okolje te osebe v katerem deluje. Morda sem s tem samo sporočila, da je vredno ostati prijazen in nekomu luč ali pa sem samo polepšala dan.
Vsak izmed nas rad sliši pohvalo in prijazno besedo nekoga drugega in tako malo je potrebno, da to iskreno izrazimo in pokažemo. Zakaj torej ne bi?
O tem pravzaprav do danes nisem niti razmišljala, ko sem pustila zapis medicinski sestri, ki je med vsemi drugimi skrbela tudi zame.
Mislim, da ji je veliko pomenilo in v tistem trenutku sem opazovala tudi položaj medicinskih sester, ki delajo veliko, v več izmenah in z mojega zornega kota za premajhno plačilo za vse to, kar morajo opraviti.
Res je, nekaterih del jim dejansko ne bi bilo potrebno narediti, vendar ga. Seveda, nekatere izmed njih.
Ko sem zapustila oddelek na katerem sem bivala, sem sestri, ki mi je v teh dneh veliko olajšala, poklonila nekaj besed, ki jih delim tudi z vami.
Sestra S…..,
Težko je nekomu razložiti kako se počutiš, ko sam ne zmoreš. Ničesar. Ko ne gre premakniti teže lastnega telesa in ne znaš pojasniti kako je, ko se ne zmoreš sam niti umiti ali iti na stranišče. Ni opisljivo to, kako samo čakaš, da mine.
Hvaležna sem, da sem imela to srečo, da sem imela tebe za oporo. Hvaležna sem za vsako minuto potrpljenja, za lepe besede in občutek razumevanja, spoštovanja. Ni samoumevno in zaradi tebe mi je bilo lažje, mnogo lažje.
Ne znam opisati kako v trenutkih, ko se počutiš nemočno, lahko človek človeka dvigne in osreči.
Da mu upanje in ga opomni, da ni sam in bo še vse v redu.
Hvala, da si luč in opravljaš svoje delo s srcem in ne jemlješ svoje službe od 6h do 14h, ker menim, da poklic medicinske sestre to pač ni. Hvala, da si.
Zame si ena izmed junakinj mojega bivanja v bolnišnici. Če sem že morala biti tukaj, ti samo povem, hvala.
Dokazuješ, da si človeška in ti je počutje pacientov pomembno enako, kot njihova temperatura ali pritisk.
Velika hvala!
Iskreno sem srečna in zadovoljna, ker sem lahko nekomu povedala, da je izjemen in bi mi bilo žal, če tega ne bi storila.
Vsak izmed nas ima možnost z majhnimi stvarmi povedati velike reči.
Tamara Andrašič, tamaraandrasic.si
- Poglejte si še: 7 stvari, za katere je v življenju vredno tvegati