Amerika ima na žalost Katrino, Slovenija – na srečo – Rezo. Kot prispodobo za neverjetno energijo, ki zvrtinči, prevetri in naelektri vse, kar ji prekriža pot.
Diplomirana inženirka računalništva in informatike, ki je v življenju opravljala že skoraj vse poklice razen svojega, jo v svet dovaja brez napeljave: brez transformatorjev, žic in vtičnic. A nasmejana vremenarka Alenka Oldroyd se gre jeseni skupaj z možem slikat na Havaje. Uradno zaradi vremena, ljubezni in študija, neuradno pa zato, ker je končno dovolj mlada, da lahko sledi najvišji modrosti – srcu.
In ko smo že pri vremenu: na počitnicah na Havajih jo je pred leti zadela strela z jasnega. Sedela je na plaži, ko ji je pot prekrižal Thomas, njen sedanji mož, ki v življenju obvlada vse bistveno razen slovenščine, a jo kljub temu, prepričan, da bo dobil odgovor v angleščini, večkrat na dan po telefonu vpraša: »Miška, kje si?«
S Thomasom sta se pred tremi leti v družbi njenih treh in njegovih dveh otrok iz prejšnjih zakonov poročila na vrtu njegovih staršev v Utahu. Ti še danes ne morejo verjeti, kako je Thomas, ki se je takrat po hudi bolezni, kot kost in koža, na Havaje prišel skorajda poslovit od življenja, lepi Slovenki v bikinkah popolnoma zmešal glavo.
»Nisem ga videla z očmi, ampak s srcem,« pojasni Reza. Ampak zdaj je Thomas povsem zdrav in v top življenjski formi. Ker prava ljubezen dela čudeže.
Nizki štart
Prvič je zanosila v prvem letniku fakultete, drugič v tretjem in tretjič po diplomi. Reza je vedno delala več stvari hkrati. Trebuh namreč nikogar ne ovira pri učenju. Ko se je učila za izpite, se je z njeno najstarejšo Ano ‘šla šolo’. Mami se je učila, hči igrala. Ko je bila sama majhna, si je želela postati učiteljica. Ta želja se ji je uresničila, ko je začela vesoljno sestrščino poučevati o zdravem načinu življenja. Pouk vključuje veliko smejanja in isto stvar (poleg vaj in zdrave prehrane) nalaga še za domačo nalogo.
Projekt Na vrhu z Rezo bo v času, ko bo novopečena študentka nutricionizma havajske univerze gulila šolske klopi, odspal zimsko spanje, in se spet, prenovljen, prebudil, ko bo čas za to. Reza je namreč preveč zaljubljena v svoj dom v Sloveniji, da bi za vedno ostala pod palmami. Če ne drugega, bo noro pogrešala svojo družino. A če je ta v prvi vrsti ne bi podprla, sploh ne bi mogla oditi.
Življenje, preprosta skrivnost
In ker je treba nekje začeti, sva z Rezo začeli pri kavi in … Indiji. Tam, kamor je odšla kot del snemalne ekipe, ki se je namenila raziskati ajurvedske centre, se je nekaj v njej premaknilo. Mislila je, da je šla na pot zato, da bo snemala. Narobe. Resnica je, da je odšla zaradi sebe, a tega še ni vedela, ni mogla vedeti, ko se je letalo odlepilo od tal. V Indiji jo je čakalo pomembno sporočilo: Reza, ustavi konje in zaživi v trenutku! V enem od ajurvedskih centrov so jo nato vzeli v roke … brez milosti. Ukinili so ji priboljške, ji nalepili nalepko kapa pita, podvrgli čudnemu čiščenju in … masažam. Nobene milosti ni v osemročni masaži z olji, ko užitek postane tako neopisljiv, da boli.
»Indija že sama po sebi deluje kot šok, tako drugačno življenje je tam. Čisto druga miselnost. Zaveš se, da v svojem norem življenju doma samo bezljaš, hitiš, se pehaš. Ugotoviš, da je to, kar delamo tukaj, zelo narobe. Znašli smo se v neskončno dolgi slepi ulici, zato se je treba ustaviti, se obrniti in se odpraviti nazaj do prvega križišča. Šele ko se umiriš, lahko začutiš, kdo si in kaj si želiš. Kaj pravzaprav hočeš od življenja. To norenje ni dobro ne za telo ne za duha. Vprašajmo se, ali uživamo. In če ne, zakaj ne. Pa uživanje je naša sveta dolžnost! Vendar smo si pridelali takšno življenje in zdaj moramo najti izhod. Do spoznanja pa mora priti vsakdo sam. Tega te nihče ne more naučiti. Ja, tako je to z izkušnjami. Radi bi jih dali drugim, da bi jim olajšali pot. Pa ne gre.
Doživeti jih moramo na lastni koži. A ko si enkrat pripravljen na spremembo, moraš samo še prepoznati željo in zgrabiti priložnost. Priložnost pa pride in gre. In potem je tu ovira – strah pred spremembami. Navajeni smo, da živimo po liniji najmanjšega upora, a kaj, ko naše življenje ni drugega kot odraz naše miselnosti in naravnanosti. Sprememba pa je vedno pozitivna, ker prinaša novo izkušnjo. Čudno je, da imamo raje slabo in poznano kot novo in boljše. Pomaga že, če se naučimo poslušati sebe. Ker če tega ne znamo, ne moremo vedeti, kaj je dobro za nas. Življenje živimo mimo sebe. Ko enkrat živiš svojo resnico, se vse odpre kot po čudežu. Meni se je po Indiji vse zgodilo samo od sebe. Zgodila se je serija naključij, ki so me pripeljala do tega, da sem srečala ljudi, s pomočjo katerih sem se izobrazila za joga terapevtko, da sem na športni fakulteti opravila tečaj za trenerje, da sem odprla svoj joga studio, kjer se z mojimi jogicami veliko smejimo, da sem zagnala svoj projekt Na vrhu z Rezo, spoznala moža, ki je moja sorodna duša ... Vse je povezano, čisto vse.«
Povsod sonček
Vsaka odločitev je tudi ločitev in tako se bo zdaj ločila od službe vremenarke. Ta je bila zanjo sanjska služba, ki jo je opravljala kar petnajst let.
»Spomnim se prvega poskusnega snemanja. Rekli so mi, naj improviziram, pa sem napovedala samo sonce: tukaj bo sonček, tam bo sonček, povsod bo sonček … Lep spomin. Seveda bom težko pustila vreme, ker sem po naravi zelo zvest človek. Glede zvestobe sem pa res rahlo konzervativna. Ampak zdaj bom spet študentka! Stara sem 48 let in to je ravno pravi čas. Ni res? Že moja nonica je govorila, da je najboljši recept proti staranju druženje z mladimi. Naša hiša je neke vrste ‘sreča-lišče’ za prijatelje mojih otrok in vedno najdem kak izgovor, da sem čim več z njimi. Sprehajam se naokrog, skrbim za rože, od katerih me vsaka spominja na kaj lepega, kuham … Zato vsem priporočam:
družite se z mladimi, pametnimi in pozitivnimi ljudmi! Ni namreč vseeno, s kom se družiš, ker je druženje takšna intenzivna izmenjava. Moji otroci pa so neverjetni. Ko me je stiskalo zaradi selitve, so mi rekli, naj grem, ker si to zaslužim. Bi lahko imela boljše otroke? Blazno rada sem s svojo družino. Tako smo povezani, da je to strašno. Vse delamo skupaj, starši, otroci, Thomas, naši prijatelji. Žal mi je, da se več ljudi ne zaveda, kako velika sreča je družina. Saj pride do razprtij, ampak vsaj nismo sami. Človek ne more biti sam. Najbolj pomembno pa je, da smo zdravi, da se spoštujemo in podpiramo. Da znamo tudi poslušati in da se ne delamo preveč pametne. Mi pa se ukvarjamo z malenkostmi: pa kakšna sem, kako veliko rit imam, pa kaj bom oblekla, itak nič nimam …« zavije z očmi, preden se ji usta raztegnejo v nasmeh od ušes do ušes.
Ljubezen do sebe
Na vprašanje, katerega odgovor poznam, a bi rada, da mi to pove s svojimi besedami, izstreli kot iz topa: »Če sem si všeč? Seveda! Jaz si rečem: Reza, ti si glavna, ti si moja! Jaz se imam ful rada. Sem takšna, kot sem, in takšna sem si všeč. Niti v mladosti nisem imela težav s svojo podobo, vedno sem sprejemala samo sebe. Mlade punce so tako lepe, vse od prve do zadnje! Če pogledam stare fotografije, pa se lahko samo nasmejim … brez obžalovanja. V osemdesetih sem imela takšno trajno, da sem bila videti kot pudelj! A ni hecno, kako se moda spreminja? Tista frizura je bila čisto nefunkcionalna. Celo nevarna. Malo je zapihal veter, pa bi lahko s krošnjo las koga poškodovala. Treba se je imeti rad, treba se je negovati, tudi od znotraj. Mi pa vase zmečemo kar koli. Tako radi razmišljamo, kakšen avto bomo kupili, premalo pa načrtujemo svojo prehrano, kaj bomo pojedli in, kar je sploh pomembno – s kom. Pa to, kako razmišljamo. Slabe misli, to je šele onesnaževanje.«
Vrnitev v modro laguno
Pa dajva raje o ljubezni. »Ja, tistega dne naju je s Thomasom čisto zadelo. Neverjetno je, kako hitro se je vse odvilo. On je vse pustil v Ameriki in se preselil k nam. Ko sem ga spoznala, je bil za zdravnike kot bolnik z rakom v zadnjem stadiju že odpisan. Pa mu ni bilo namenjeno umreti. Takoj se je popolnoma vživel v to naše okolje. Zdaj greva nazaj tja, kjer se je vse začelo. Lahko bom več hodila bosa, to obožujem. Sploh verjamem v zdravilno moč stika z zemljo. Najlepše je, ko na travniku bos pohodiš kakšno lepo krtino. Klima na Havajih pa je super, pravi balzam za dušo. Zdaj sem v fazi svojega življenja, ko lahko zares poskrbim zase.«
Dobro se zaveda, da je ob vsej tej družinski podpori zares v privilegiranem položaju. Ni pa bilo vedno rožnato. Za sabo ima izkušnjo ločitve, v zakonu so se rodili trije otroci, s katerim je zdaj vse v najlepšem redu, še več, a če bi ona odločala, bi ločitve parov z otroki gladko prepovedala.
»Tu si ne pridem na jasno, priznam. Vedno govorim, da je treba gledati nase, poskrbeti zase, najprej zase, da lahko potem srečo delimo, po drugi se pa ne strinjam z ločitvijo, če so v zakonu otroci. Če je večina stvari v družini v redu, če seveda ni zlorab ali hujših težav, ločitev ni rešitev. Navsezadnje se z nekom skupaj odločiš, da boš imel otroke, saj jih ne narediš sam. Mi pa veliko pričakujemo od drugih in smo nekritični do sebe. In predvsem nismo potrpežljivi, vse hočemo takoj. Kriza ne mine v trenutku, vsaj ne vedno. Sicer sem pozneje imela srečo, in zdaj sem s človekom, ki mi je tako podoben, da je najino skupno življenje zares polno. Najino srečanje res ni bilo normalno, to je bilo ‘wow’! Njegov oče mi je nekoč rekel, da se z mamo vsak dan zahvaljujeta, da sva se s Thomasom spoznala.«
Še malo o užitkih
No, ja, mogoče je malo smešno spraševati o užitkih osebo, ki itak uživa v vsem. Ampak recimo, da v nekaterih stvareh vseeno uživa bolj kot v drugih.
»Tako obožujem smučanje po pršiču, da zraven vriskam. Lani sva bila s Thomasom v Park Cityju, kjer sem lahko sredi ničesar s snegom do kolen vriskala po mili volji. Zelo rada grem na fitnes, tam imam skupino Zlata leta, ali pa telovadim kar sama, s prijateljico ali z možem. Pa v tej bajti uživam sto na uro. In da ne pozabim potovanj: kamor koli grem, se super počutim, ker rada preizkušam nove stvari. Vse me zanima, od hrane do običajev. S potovanj vedno prinesem kup začimb, ker rada kuham. Moja absolutno najljubša začimba je poper v vseh različicah.«
To ji pa še kako verjamem, ker ni težko potegniti vzporednice med Rezo in – poprom. In da ne bi bili preveč osladni – nečesa pa Reza vseeno ne mara. Ne mara gledanja televizije, in res, v hiši, polni barv in rož, je na mestu, kjer bi lahko stal TV, slika rajske plaže, kar je, resnici na ljubo, dosti bolj blagodejno za dušo.
In potem sva ob kavi obsedeli v tišini. Tiste vrste tišini, ki jo ljudje navadno napolnimo z govorjenjem o vremenu. A tokrat to ni bilo navadno čenčanje. Vremenska napoved ni vedeževanje, saj temelji na eksaktni znanosti. Vsekakor je hvaležna tema, kot sem bila hvaležna jaz, ker mi tistega večera ni bilo treba prižgati televizije. In ko sem bila že na vratih, zunaj je sijal sonček, sem se spomnila, da sem jo pozabila vprašati, katero je njeno najljubše vreme.
To ni sonce, ampak spomladanski dež, tisto šklebljanje in polzenje kapljic po listkih, ko se narava prebuja. In ker ni vseeno, kako se prebudimo (in kako zaspimo, če ste ravno v postelji z revijo v roki): Reza se počuti tako čudovito, ker se zjutraj prebuja kot mačka in zvečer (brez skrbi) zaspi kot polh.
Tina Torelli