OSAMLJENOST je bila moja največja učiteljica

Celo življenje sem bežal od osamljenosti, nato pa sem spoznal, da se veliko več naučim tako, da jo enostavno sprejmem.

OSAMLJENOST je bila moja največja učiteljica (foto: profimedia) profimedia
4. 8. 2022

Moj najzgodnejši spomin iz otroštva je prazna postelja moje mame. Rjuhe so bele in neurejene. Prevleka je ohlapna in do polovice visi na tleh. V sobi je vse tiho, o moji mami ni niti sledu in jaz sem čisto sam. 

Takrat sem se prvič srečal z osamljenostjo; ko sem bil star tri leta in mi je umrla mama.

Osamljenost me je prevzela še preden sem sploh razumel, kaj se dogaja. Planila je name, ko sem bil nezaščiten in izpostavljen. Prikradla se je, ko sem bil ranljiv in v stiski ter me prebodla do srca.

Ko sem postajal starejši, sem se zaradi osamljenosti počutil manjvrednega in drugačnega - kot, da sem edini človek na svetu, ki se tako počuti.

Moja osamljenost je bila tako intenzivna, da sem se je želel na vsak način znebiti. Prekomerno gledanje televizije, čustveno prenažiranje, igranje videoiger in gledanje pornografije. Nisem imel orodij, s katerimi bi se lahko znebil nelagodja, ki ga povzroča občutek osamljenosti. Želel sem se rešiti tako, da sem postajal otopel.

Če sem imel v službi težak dan, sem prišel domov, si prižgal najljubšo nadaljevanko in tako pobegnil od svojih občutkov. Če dekle, ki mi je bilo všeč, ni pokazalo zanimanja zame, sem gledal pornografijo, da se mi ni bilo treba ukvarjati s strahom pred zapuščenostjo.

Na prvi pogled se je rešitev zdela precej preprosta; naučiti se moram biti v samoti. A če bi opuščanje naših vzorcev bilo tako enostavno, nihče od nas ne bi trpel. Delo na sebi se z razlogom imenuje "delo" - ker to ni nekaj zabavnega. To je proces, ki je samo za močne. 

Moj strah pred samoto se mi je zdel prevelik, da bi se z njim soočil, zato sem uporabljal druge dejavnosti, s katerimi sem potlačil notranjo tesnobo. A skozi leta je prišel čas, da se osvobodim svojih strahov.

S pomočjo strokovnjaka sem razvil prakso, s katero se z osamljenosti povezujem in ne bežim od nje. Ko se počutim osamljeno, svoji osemljenosti zastavim 5 do 10 vprašanj, kot so: zakaj si tukaj? Česa me boš naučila? Zakaj mi vzbujaš nelagodne občutke? Od osamljenosti več ne bežim, temveč jo sprejmem in se z njo soočim.

Na začetku sem pretočil veliko solz, kasneje pa sem v samoti začel uživati. Kdo bi si mislil!

Ljudje neprestano želimo obvladovati naša čustva, tako da se zaposlimo ali zamotimo. Uporabljamo nekaj zunaj nas, da bi se bolje počutili v naši notranjosti.

A s tem, ko bežimo od svojih občutkov, bežimo od sebe in lastne realnosti. Postajamo vse bolj otopeli in manj človeški. Morda navidez res ublažimo bolečino, a si s tem odvzamemo tudi nasmeh, ljubezen in srečo.

Osamljenost (pa tudi drugi neprijetni občutki) je normalno človeško čustvo, ki nas lahko nauči veliko. Zase lahko rečem, da je osamljenost bila moja največja učiteljica.

Naslednjič, ko začutite, da se v vas pojavi ščepec osamljenosti, ne bežite. Raje se ustavite in poglejte, kako lahko vaši občutki spremenijo vaše življenje na bolje.

Izbira je vaša. Lahko ostanete v samopomilovanju, lahko pa se odločite narediti nekaj za svojo rast. 

Zase vem, da bom vedno izbral rast. Želim vam, da se enako odločite tudi vi.

Prirejeno po: TinyBuddha