Virginia DeLuca, psihoterapevtka iz Bostona, je svojo osebno zgodbo delila z bralci portala Huffington Post. Njeno izpoved so mnogi prepoznali kot resnični glas žensk, ki ostanejo same v življenjskem obdobju, ko družba pričakuje, da bodo že »na varnem«.
Znova se zaljubiti pri 47-ih in se drugič poročiti pri 52-ih je bilo pravo čudo – pa tudi nekoliko zastrašujoče. A zaljubljenost je vedno čudež. In vedno malo strašljiva. Midva sva skrbela drug za drugega na tistih drobnih, vsakdanjih ravneh: jaz sem mu prinesla kozarec vode k postelji, on mi je vsako jutro natočil kavo. Dotikala sva se z nežnostjo, kot da si govoriva: »Tu sem. Ne skrbi.«
Nikoli, niti za trenutek, nisem podvomila, da ne bi skupaj ostarela. Verjela sem, da bova tudi v starosti imela dober seks, se poljubljala na potovanjih in se v nekem zelo oddaljenem dnevu poslovila skupaj. In potem, pri šestdesetih, mi je povedal, da si želi otroka z mlajšo žensko.
V trenutku so se mi boki razlezli, prsi so padle, gube so postale bolj globoke. Vse, kar sem kdaj verjela o tem, kaj pomeni biti stara, nezaželena, nepomembna ženska – sem postala jaz. Le nekaj let prej sem že bežno začela razmišljati o smrti. Nisem bila bolna, niti pretirano zamišljena – samo zavedala sem se, da moje življenje ni neskončno. V paniki sem prebirala o domovih za ostarele, kremaciji, možnosti oskrbe v pozni starosti.
Moj mož o teh temah ni želel slišati niti besede. Smrt je bila zanj nekaj, o čemer se ne govori. Kot da bi ga sama omemba žalila. Čeprav vsi nekoč umremo, je bilo zanj to nedopustno – skoraj osebna grožnja.
- Preberite si tudi: Zame je bil najlepši dan tisti, ko je mož začel zahajati k Lojzki (Resnična pripoved)
Ni enega pravilnega načina staranja. Nekateri žalujejo za izgubljeno mladostjo, drugi se trudijo s popolnim jedilnikom in telesno aktivnostjo. Nekateri skačejo s padalom, drugi se izgubijo v zdravniških pregledih. Jaz sem kupovala kreme proti gubam, telovadne programe, ki so obljubljali, da bom premagala gravitacijo, brala članke o frizurah in oblačilih, ki naj bi prikrila znake staranja. Reševala sem sudoku in si govorila, da s tem treniram spomin. Moj mož pa si je preprosto zaželel otroka.
Nisem videla, da to prihaja. Pri šestdesetih sem se vprašala: »Kdo se sploh še ločuje v teh letih?« A statistika pravi drugače – stopnja ločitev med Američani po 50. letu se je skoraj podvojila od devetdesetih let.
Vsi moji načrti o starosti so padli v vodo. Spomnila sem se tiste stare fraze: »Človek načrtuje, Bog se smeje.« In ja – Bog se je smejal, jaz pa sem se morala naučiti, kako preživeti preostanek življenja brez moža. Ko se je vse sesulo, sem se vprašala: kaj pa, če je staranje lahko avantura? Kaj če je to potovanje v novo deželo? Kaj, če sploh še ne vem, kam me vodi?
In počasi so se mi odprle nove, nepričakovane poti. Ko se je moj mlajši sin zaročil, me je vprašal: »Mama, še vedno verjameš v ljubezen in zakon?« Rekla sem: »Da. A ljubezen sama po sebi ni dovolj. Potreben je tudi pogum.«
Medtem ko sem žalovala zaradi odhoda moža, se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ugotovila sem, da rada živim sama. Našla sem pot nazaj do sebe. Ne bom lagala – bilo je težko. To je kot da bi rekla, da je jogurt enako dober kot sladoled. A bila sem zadovoljna. V odnosu s sabo. In z ljudmi okoli mene. Zavedela sem se, da sva z bivšim izbrala zelo različni poti staranja.
Prijatelji so me začeli spraševati: »Se videvaš s kom?« Razumela sem, da bi jim bilo lažje, če bi bila znova v zvezi. Če bi se znova zaljubila, bi se prenehali bati zame, me nehali videti kot osamljeno starko.
Včeraj sem z vnukom sedela na tleh in se igrala z avtomobilčki. Ko sem v šali rekla: »Nisem prepričana, kako bom vstala,« mi je odvrnil: »Tako, babi,« in pokazal, kako dvigniti zadnjico in se opreti na roke. Toliko sem se smejala. In bila odločena, da vstanem – tudi če to pomeni, da moram najprej visoko dvigniti zadnjico.
Vsak dan skušam narediti nekaj zase. Imam svoj vrt, še vedno delam in zaprosila sem za povišico ter jo dobila, berem, se zdravo prehranjujem. V sebi se še vedno vidim kot graciozno, lepo žensko. In potem me fotografija šokira – iz nje me gleda siva starka. Ampak odločila sem se, da verjamem v dve prijazni zablodi: da slika pač ni uspela in da me neznanci na ulici gledajo z občudovanjem.
In veste kaj? Tudi to mi je dovolj.
Vir: kafe.rs
