Izpoved o slovesu od ljubljene osebe prinaša upanje in tolažbo ter ponuja vpogled v lepoto onkraj zemeljskega življenja.
Včasih se zgodi nekaj tako globokega in skrivnostnega, da besede komaj zadostujejo za opis izkušnje. Ko se srečamo z izgubo ljubljene osebe, pogosto iščemo znamenja ali tolažbo, da je z njo vse v redu. Ena izmed takšnih osebnih zgodb je doživetje, ki presega običajno in sega v nekaj nadzemeljskega. To je izpoved o trenutku med spanjem in budnostjo, ko je nekdo začutil prisotnost svoje babice, tik preden je zapustila ta svet. Njena izkušnja ponuja čudovit vpogled v upanje, ljubezen in večnost ter prinaša tolažbo tistim, ki se soočajo z bolečino izgube.
Osebna izpoved
Moja 90-letna babica je bila v domu za ostarele. Nekega večera, medtem ko sem "spala", sem se znašla na hribu z vrtno lopato v roki. Ta hrib je imel najbolj čudovito zeleno travo, povsod sem videla osupljivo cvetje, ki je prepevalo.
Nenadoma sem zaslišala, kako me babica kliče po imenu, in ko sem se obrnila nazaj proti vrhu hriba, sem zagledala ogromno, belo, sijočo stavbo, pred njo pa je stala moja babica, videti je bila kot pri 30 letih. Njene roke so bile razprostrte v začudenju in telepatsko je rekla: "Vsi so tukaj! Tudi Misty" (to je bil njen pes, ki je umrl leta 1977).
Preberite si še:
V tistem trenutku je zazvonil telefon na moji nočni omarici in me prebudil. Bila je mama. Rekla je: "Pravkar sem dobila klic, babica je umrla." Bila sem tako pomirjena, saj sem mami povedala, da sem jo pravkar videla – bila je čudovita in tako zelo srečna. Čeprav sem žalostna, da ni več tukaj, vem, da je samo na drugi strani te tančice. Nebesa so čudovita in tako sem hvaležna, da mi je življenje nekako, na nek način, omogočilo ta pogled. Upam, da to komu prinese tolažbo.
Ronda Ayala
Poglejte si tudi: