Že od samega začetka nista odobravala mojega razmerja, kasneje pa sta mi postavila ultimat.
»Sramotiš nas, mama! Kako te ni sram?« je iz hodnika vpila Bojana, oči so se ji iskrile od besa. Stala sem pri vratih dnevne sobe, skodelica čaja se mi je tresla v rokah. V tistem trenutku sem začutila težo njenih besed – kot bi mi kdo zavezal kamen okoli vratu.
Nisem mogla verjeti, da to doživljam v lastnem domu, po vseh letih odrekanj za svoja otroka. Bojana in Marko, moja odrasla sin in hči, sta sedela za mizo in strmela v tla. »Mama, ljudje govorijo. Vsi vedo, da si s Peđom. Veš, koliko je mlajši od tebe! Kaj bodo rekli sosedje?« je tiho rekel Marko, a besede so me vseeno zadele globoko.
Po smrti moža sem se prvič počutila živo
Peđa in jaz sva se spoznala lani spomladi na tržnici. Pomagal mi je pobrati vrečko z zelenjavo, ki mi je padla iz rok. Nasmehnil se je moji nerodni zahvali – in prvič po dolgem času sem se počutila videno. Star je bil 54 let, devet let mlajši od mene, a ob njem nikoli nisem razmišljala o letih. Skupaj sva se sprehajala ob jezeru, pila kavo v majhnem lokalu sredi mesta – in jaz sem se počasi vračala v življenje.
Po smrti moža Željka pred šestimi leti je moj vsakdan postal tih, pust in enoličen. Otroka sta odrasla, si ustvarila svoje družine. Bojana je odšla v Ljubljano, kjer je delala kot odvetnica. Marko je ostal blizu doma, z ženo in otrokoma. Ob vikendih sta prihajala na obisk, a sta se vedno mudila dalje. Ostala sem sama s spomini in tišino.
Ko sem prvič prijela Peđo za roko, sem začutila nekaj, česar že dolgo nisem: toplino. Veselje. Upanje. Z njim sem znova odkrila, kako je, ko se lahko z nekom smeješ, pogovarjaš, deliš. Poslušal me je, ko sem mu govorila o Željku, o otroštvu v Brestovcu. Ob njem sem postajala spet jaz.
A sreča ni trajala dolgo. Najprej so prišli pogledi sosedov na stopnišču. Nato govorice – teta Mara s tretjega nadstropja je moji sestri povedala, da me vidi z »nekim moškim«. Otroka sta kmalu izvedela. Sprva sta me previdno spraševala: »Mama, kdo je ta gospod?« Nato so prišli očitki.
Očitki otrok so me globoko prizadeli
»Tega ne moreš početi! Kaj bodo rekli najini prijatelji? Saj si nas že enkrat osramotila, ko si šla delat v trgovino po očetovi smrti. Zdaj pa še to!« Bojana je bila neizprosna.
»Bojana, imam pravico do svojega življenja. Nisem mrtva samo zato, ker imam 63 let,« sem komaj izrekla, medtem ko sem zadrževala solze.
Marko je molčal, a v njegovem pogledu sem videla razočaranje. »Mama… veš, da te imava rada. Ampak to ni normalno. Ljudje govorijo, da te Peđa izkorišča. Da hoče tvoj stanovanje ali denar…«
Sram me je bilo. Svojo srečo sem začela doživljati kot nekaj napačnega. Vprašala sem se: sem sebična? Sem izdala Željka? Sem slaba mama?
Peđa je opazil, da se umikam. »Aneta, nočem, da izbiraš med mano in otroki. A tudi nočem, da trpiš zaradi mene,« mi je dejal nekega večera.
»Ne zmorem več njihovega obsojanja,« sem zašepetala.
»Zaslužiš si biti srečna,« je odgovoril tiho.
Sledil je ultimat
Minevali so tedni napetosti. Obiski so bili vse redkejši. Vnuka sta me spraševala, kje je dedek Željko in kdo je »tisti stric«, ki mi pomaga na vrtu. Vsakič me je zabolelo, ko je Markova žena vstala in odšla z otrokoma, takoj ko je Peđa prišel na obisk.
Nekega dne me je Bojana poklicala: »Mama, odločila sem se – on ali mi. Če boš še naprej z njim, ne bom več prihajala.«
Počutila sem se, kot da mi razpada svet. Celo noč nisem spala. Pregledovala sem stare fotografije – Željko z otroki na morju, jaz s Peđom na tržnici. Solze so mi tekle po obrazu, ko sem se spraševala: kaj pomeni biti dobra mama? Da se odpoveš sebi za predstavo o tebi, ki jo imajo drugi?
Naslednji dan sem ju povabila na kosilo. Skuhala sem sarmo po receptu moje mame iz Slavonije – vonj otroštva je napolnil stanovanje. Ko sta prišla, je bil tudi Peđa tam. Sedeli smo v tišini.
»Draga moja, vem, da vam ni lahko sprejeti moje odločitve. A ne morem več živeti po pravilih drugih. Ljubim vaju bolj kot karkoli na svetu, a ljubim tudi sebe dovolj, da ne želim ostati sama in nesrečna. Peđa me osrečuje – prvič po očetovi smrti spet diham s polnimi pljuči.«
Bojana je planila v jok. Marko je ostal tiho.
»Res mislite, da bi si vaš oče želel, da ostanem sama do konca življenja? Da živim le za vaša pričakovanja?«
Po tem stavku sta ostala tiho in videla sem, da so se jima zarosile oči. Po kosilu sta odšla brez besed. Teden dni se nismo slišali.
Peđa me je držal za roko, ko sva spet hodila ob jezeru. »Morda potrebujejo čas…«
Ne vem, če bodo kdaj sprejeli mojo srečo. A prvič po dolgem času sem začutila mir v sebi. Včasih se vprašam: Ima ljubezen rok trajanja? Imajo starši pravico do sreče, ko otroci odrastejo?
Kaj bi vi storili na mojem mestu?
Prirejeno po: stil.kurir.rs
