Kakšno je odraščati kot otrok alkoholika?
Ko se je George Clarke leta 2015 vrnil z dopusta, ga je v službi pričakala zaskrbljujoča novica: soseda njegovega očeta je opozorila, da se z njim nekaj dogaja. Sprva temu ni posvečal prevelike pozornosti – takšna sporočila je že večkrat prejemal. Njegov oče je imel težave z alkoholom.
A ko je čez dva tedna klic prišel znova, se je odpravil do njegovega stanovanja. Vrata so bila zaklenjena, notranjost temna. Ko je pogledal skozi okno, je na kuhinjskem pultu zagledal plesen in muhe. Poklical je policijo. Oče je bil mrtev že tri tedne.
»Ko govorim o tem, čutim težo v prsih,« pravi Clarke. Starša sta se ločila, ko je bil star 13 let. Kot najstnik je redno obiskoval očeta, a se danes spominja trenutkov, ki jih takrat ni razumel. »Spomnim se, kako nas je peljal v šolo. Bil je dobre volje, glasno je pel. Danes vem, da je bil popolnoma pod vplivom alkohola. A kot otrok tega nisem videl kot nekaj nenavadnega. Vonj po alkoholu je bil del mojega otroštva.«
Steklenice je skrival po hiši – med kosmiči, v košu za perilo. Sčasoma se je med njima vzpostavila distanca. Oče ni več prihajal na njegove tekme, izpustil je celo njegovo diplomo. »Ko ne veš, ali lahko nekomu zaupaš, se začneš zapirati. Če te je razočaral lastni starš, se vprašaš, zakaj te ne bi še kdo drug.«
Nevidne posledice
Alkoholizem je že dolgo prepoznan kot bolezen, a veliko manj pozornosti namenjamo njegovim skritim žrtvam – otrokom. Raziskave kažejo, da v Angliji več kot 200.000 otrok živi z alkoholikom, v širšem smislu pa jih posledice prizadenejo milijoni.
Tudi avtorica članka na theguardian.com je odraščala v takšnem okolju. Njen oče, ki ga nikoli ni zares poznala, je bil alkoholik. Po ločitvi jo je mati vzgajala sama, a se je tudi sama borila z depresijo in alkoholom. Umrla je, ko je bila avtorica stara 16 let.
»Kot mnogi otroci sem jo skušala prepričati, naj preneha piti. A kot najstnik si ne želiš prositi starša, naj ne skriva steklenic ali ga prepričevati, da je njegovo življenje vredno.«
Otroci se naučijo živeti z nasprotji: starš je lahko hkrati ljubeč, inteligenten in globoko ujet v odvisnost. »Želela sem podedovati njene dobre lastnosti, a ne tudi njene najšibkejše različice.«
Otroci alkoholikov pogosto živijo z občutkom sramu.
Družina skriva resnico, da bi navzven delovala »normalno«. Tudi avtorica in njeni sorojenci so desetletja molčali o svojem otroštvu. Kljub temu so drug drugemu predstavljali oporo. Starejši brat je mamo vsak večer klical in jo poskušal pomiriti. Po njeni smrti je starejša sestra postala skrbnica mlajših.
Otroci alkoholikov imajo večje tveganje, da sami razvijejo odvisnost. Nekateri jo, drugi ne. Avtorica danes pije zmerno, a priznava, da se včasih sprašuje, koliko je bilo podedovanega.
»Prepričana sem, da sama ne bom razvila odvisnosti, a vem tudi, kako pomembna je bila pri tem podpora prijateljev in družine.«
Travma, ki ostane
Bindy Galsinh, ki je prav tako odraščala z očetom alkoholikom, opisuje otroštvo kot življenje v »vojni coni«. »Nikoli ne veš, kaj se bo zgodilo. Ne razvijamo se kot drugi, ker nimamo občutka varnosti.«
Zaradi izkušenj je razvila posttravmatsko stresno motnjo. Trpi za anksioznostjo, nočnimi morami in depresijo. »Najhuje je, ko ljudje mislijo, da je s tabo nekaj narobe.«
Dolga leta je bilo o alkoholizmu težko govoriti. Politik Jon Ashworth, ki je javno spregovoril o očetu alkoholiku, poudarja: »Sram se prenese na vse vidike življenja. Ljudje ne govorijo, ker je alkohol tako močno vpet v našo kulturo.«
Otroci alkoholikov niso le preživeli – so ljudje, ki živijo z izkušnjo, ki jih zaznamuje. A kot poudarja avtorica, tudi staršev ne smemo definirati zgolj skozi njihovo bolezen.
»Dolgo sem verjela, da bo govor o materinem alkoholizmu omadeževal njen spomin. Danes vem, da to ni res. Bila je dobra oseba.«
Tabu je lahko enako nevaren kot sama bolezen. In morda je prav zato čas, da o tem začnemo govoriti bolj odkrito.
Vir: theguardian.com
