Ko z nekom delimo življenje, poleg fizične intimnosti vzpostavljamo intimnost tudi na vseh drugih ravneh. Z vsemi člani družine bi lahko rekli, da smo povezani z isto "mentalno tekočino", ki nas prežema.
To pojasnjuje razlog, zakaj nekateri otroci zbolijo – manifestirajo namreč tisto, kar nezavedno čutijo, da je eden od staršev potlačil. Otroci nevede prevzamejo "miselne bakterije" od staršev. Starši so odgovorni za to, kar se otroku dogaja.
Vsi poznamo tiste znane zgodbe staršev, ki so "dali vse za svoje otroke, ti pa so nehvaležni in jim nič ne vračajo". Takšni starši skušajo otroke s krivdo in kesanjem privezati nase. In za tem obstaja nezavedna potreba po prenosu istega energijskega modela na otroke.
- Preberite si še: Matej Škufca: “Mir lahko najdemo le tam, kjer smo ga izgubili.”
Otroci, ki prevzamejo občutek krivde, ponavadi zbolijo. Prav tako se počutijo krive, če slučajno začutijo veselje! Sicer pa se ne znajo prepustiti občutku življenjske izpolnjenosti in sreče, tako kot njihovi starši.
Staršem bodo nezavedno poskušali "odplačati" z boleznijo ali občutkom nesreče v življenju, z depresijo. V ozadju uma bo vedno odmevala misel, ki jih bo vrgla nazaj v blato življenja. Otroci so najboljši "senzorji" in njihove bolezni nezmotljivo govorijo o razmerah v domu. Na plano dvignejo vse potlačeno.
Zakaj so nekateri otroci v svojem najzgodnejšem otroštvu zelo jezni in se obnašajo agresivno in histerično?
Pogosto zato, ker so "pobrali" materino neizraženo jezo na očeta. Ženske pogosto od mater prevzamejo model potlačene agresije do moških in tudi kasneje nikoli ne morejo vzpostaviti normalnih in zdravih odnosov z nasprotnim spolom. Če bomo sami še naprej živeli nezavedno, bomo do konca življenja obstali z vsiljenimi prepričanji svojih staršev. To je življenje navezanosti, ne svobode.
V tem kontekstu nezavedno izberemo bolezen kot podaljšek navezanosti na eno od negativnih prepričanj, saj si vztrajno prizadevamo, da bi jo manifestirali v fizičnem videzu, da bi postala vidna in otipljiva.
Ko smo končno bolni, si lahko rečemo: "Zdaj vidim, kako zelo se ne ljubim, to prepričanje sem spremenil v svojo fizično realnost. To je moja stvaritev, delo, ki je zraslo iz moje neljubezni. Spominja me na ogromno ustvarjalno moč, ki jo imam, a dobra novica je, da ljubezen lahko ustvarja veliko lepša dela in lepšo realnost in da imam vedno možnost izbrati ljubezen."
V bistvu se vse začne pri telesu, kjer so shranjeni mentalni, psihološki in čustveni signali. Naše telo pa lahko pogosto izgleda kot smetišče.
Srčne težave so denimo lahko motnja blokiranih čustev. Ciste in tumorji so posledica nezmožnosti sproščanja... Ženska, ki je čustveno ranjena, običajno zboli v tistem delu sebe, ki jo naredi žensko (jajčniki, maternica, prsi). Poškoduje se, da bi ustvarila fizični dokaz svojega čustvenega trpljenja in sčasoma izgine skupaj s svojo potlačeno čustveno bolečino, ker je ne želi izpustiti.
Vsak del telesa (njegovo zdravstveno stanje) ima svoj mentalni ekvivalent, ki je pogosto matrica neizražene energije in travmatičnih spominov.
Potrebno se je zavedati, se v družini člani razumejo predvsem na podzavestni ravni, tako da že ob vstopu v dom začutimo, ali je vzdušje prijazno, prijetno ali ne. Včasih se nam zdi, kot da bi nas pikale igle, ko sedimo v nekem okolju. Ta energija vibrira z različnimi onesnaženimi duševnimi stanji, ki jih poskušamo potlačiti.
Iz članka Dedne bolezni ne obstajajo, obstaja pa dedna energijska matrica
Novo na Metroplay: "Depresija nas prisili, da se ustavimo" | Aleš Ernst