Starši, ki favorizirajo enega otroka, s tem močno škodijo prav vsem svojim otrokom.
Zagotovo že poznate družinsko dinamiko, v kateri starši favorizirajo enega od otrok.
Favoriziran otrok
Eden od otrok je "zlati otrok", ki vedno naredi vse prav. Na prvi pogled je navadno zelo "priden" in neproblematičen, obenem pa ima pogosto tudi akademske uspehe - visoke ocene, uspehi v športu, na raznih tekmovanjih... Starši imajo do takšnega otroka izjemno visoka pričakovanja in se radi pohvalijo z njegovimi uspehi.
Tudi, ko favoriziran otrok naredi nekaj narobe, si starši tega ne priznajo. Morda mu takoj oprostijo z besedami, kot so: "saj vem, da tega nisi želel narediti", ali pa za napako otroka iščejo krivca drugje: "saj vem, da bi dobil boljšo oceno, če te učiteljica ne bi vprašala tistega vprašanja." Na ta način se otrok ne nauči sprejemati odgovornosti ali pa se počuti nesprejeto, saj ima občutek, da ga starši v resnici sploh ne vidijo in ne sprejemajo takšnega, kakršen je.
Nefavoriziran otrok
Po drugi strani pa nefavoriziran otrok ni nikoli dovolj dober. Starši mu radi rečejo, naj se zgleduje po svojem "zlatem" bratu ali sestri. Pogosto primerjajo uspehe in nefavoriziranemu otroku očitajo, da se ne trudi dovolj. Tudi, ko nefavoriziran otrok pokaže neke dobre rezultate, starši temu ne namenijo toliko pozornosti, kakor če bi enake rezultate dosegel favoriziran otrok.
Medtem, ko starši ne opazijo napak in pomanjkljivosti favoriziranega otroka, te še toliko bolj izrazito opazijo pri nefavoriziranem otroku. Ta ima zato morda občutek krivde, ker ni "popoln" ali pa se sramuje svojih pomanjkljivosti, ki so sicer povsem običajne in človeške.
Morda na prvi pogled deluje, da favoriziran otrok prejema veliko več pozornosti in ljubezni, zaradi česar je v odrasli dobi bolj zdrav in samozavesten. A tako nefavoriziran, kakor tudi favoriziran otrok nosita škodljive posledice celo življenje.
Kakšne posledice nosi favoriziran otrok?
"Zlati otrok" se kasneje v življenju težje spopada s porazi. Starši so mu predali sporočilo, da si ljubezen zasluži zaradi svoje popolnosti, zato se veliko bolj obremenjuje takrat, ko mu spodleti. Že ob najmanjšem padcu se lahko počuti manjvrednega.
Obenem tak otrok težje razvije lastno osebnost. Ker so mu v otroštvu starši predali, kaj pomeni uspeh in k čemu mora stremeti, v odraslosti težko ugotovi, česa si želi sam in kaj pomeni uspeh za njega.
Favoritiziran otrok se tudi težje odcepi od staršev in ustvari svoje individualno življenje, saj se boji, da bo starše razočaral in prizadel.
Kakšne posledice nosi nefavoritiziran otrok?
Nefavoriziran otrok ima lahko izjemno nizko samozavest in samopodobo. V odnosih se pogosto počuti manjvrednega oziroma podzavestno izbira odnose, v katerih ga druga oseba obravnava kot manjvrednega.
Nasploh ima nefavoriziran otrok pogosto težave v odnosih, saj se težko odpre in si dovoli biti ranljiv. Ker je v otroštvu prejemal občutek, da nikoli ni dovolj, lahko tudi v odrasli dobi občuti, da v odnosih ni dovolj, da ni ljubljen, cenjen in sprejet.
Takšen otrok se lahko boji biti avtentičen in pristen, ker meni, da takšen kot je, ni v redu. Zato se pogosto pretvarja, pretirano prilagaja oziroma ne postavlja jasnih mej.
Res je, da je vsak otrok drugačen in vsak potrebuje individualen pristop. A je ključno, da starši zmorejo razločiti med "individualno prilagojeno vzgojo" in favoritiziranjem. S tem, ko starš ne favorizira, otrokom naredi veliko uslugo in pripomore k njihovemu razvoju v zdrave, zadvoljne posameznike.
Prirejeno po: @justgirlproject