Čustva so naš vsakodnevni spremljevalec v življenju, čeprav se jih velikokrat ne zavedamo. Nanje postanemo pozorni, ko telo spregovori na glas; ko čutimo strah in stisko v prsih, žalost na ramenih, jezo v glavi, ko se smejimo, da nas bolijo obrazne mišice in trebušna prepona. Ali ko resno zboli in nas s tem opominja, da je čas, da storimo nekaj zase.
Kako starši izražajo čustva
Kako je z izražanjem čustev pri starših, ki so doma, otroci pa so nekje v bližini? Koliko se starši razkrivajo pred otroki? In kolikokrat so v dilemi, katera čustva pokazati?
Na primer: ko sta starša ponosna na sina, ki je na nedeljski nogometni tekmi zabil dva gola, ko izražata veselje nad majhnimi in velikimi uspehi otroka ali pri vsakodnevnih malenkostih in napredkih med razvojem. Tu so zadržki zelo majhni ali pa jih skorajda ni.
Morda ima kateri starš v mislih prepričanje: če bom svojega otroka preveč hvalil, se bo pokvaril, ker mu bo hvala stopila v glavo in se bo nehal truditi.
Pa vendar otroci od staršev tiho pričakujejo pohvalo in so prizadeti, kadar je niso deležni.
Razkrivanje negativnih čustev
Težave pa nastopijo, kadar so starši v precepu, katera negativna čustva razkriti in koliko otroka seznaniti s svojim duševnim stanjem, ki se navezuje nanje, na družino, morda celo službo, ki jih bremeni. Ali pa se nanaša na tematiko preživetja, ki je danes zelo pogosta.
Koliko časa otroku prekrivati, da med staršema škriplje? Da je mama napeta zato, ker lahko izgubi službo? Da je oče razočaran nad seboj in doživlja poraz starševstva, ko izve, da se je mladostni sin vdal mamilom?
Za otroka v hiši, polni napetega vzdušja, o katerem se ne spregovori, čeprav prežema vse družinske člane, od najstarejšega do najmlajšega, je to najtežje. Ker tisto, kar ni povedano, dobi podobo lastne interpretacije, ki si jo ustvari vsak član zase in ločeno.
Otrok se sprašuje naslednje: Morda se starša grdo gledata, ker sem jaz nekaj narobe napravil? Je mama bolna, da je tako zaskrbljena? Jo bomo izgubili? Zakaj oče ne spi doma, ima res toliko službenih poti v tujini? Ali zaradi nas, otrok in mame?
Tudi če se starši še tako trudijo zatreti svoja čustva pred otroki, je to nemogoče.
Otroci pa lažje prenesejo bolečo resnico kot pa prikrivanje in sprenevedanje, da je vse dobro in v najlepšem redu. Ko izvejo, da se starša ločujeta, je to tudi za njih trenutek, ko lahko začnejo proces žalovanja za družino, ki se razhaja.
Ko pa živijo v sprenevedanju, se od staršev učijo vzorcev, da se težke stvari v življenju rešujejo s sprenevedanjem, lažmi in prikrivanjem. Tako se zgodi, da kot mladostniki že popolnoma obvladajo vse te strategije.
Dovolite si solze sreče
Sedaj pa še nekaj bolj veselega, kar se tiče izražanja čustev, nekaj, kar je povezano z olimpijskimi igrami, ko so tekmovali naši športniki in ko so prejemali kolajne. Verjamem, da smo vsi ob tem doživljali intenzivno in evforično veselje in ponos, pa tudi razočaranje pri tistih, ki jim tokrat ni uspelo.
Ste si dovolili solze sreče, tudi če so bili ob vas partner in otroci? Privoščili skok na kavču in vriskanje? Si dovolili, da je tisto, kar se je dogajalo notri, privrelo na dan. Spontano in v navalu.
Slišala sem zgodbo očeta, ki je dejal, da sta se z mladostnikom na poseben način zbližala; oče in fant sta skupaj jokala in se objemala od veselja, ko je bila osvojena zlata kolajna.
Dejal je, da je bil to poseben trenutek, ki ga bo pomnil vse življenje, saj ga sicer nikoli ne objame, še manj pa joka pred njim. Njun odnos temelji na očetovem ukazovanju in posledično otrokovem nespoštovanju.
Tako so bile te olimpijske igre nenačrtovana priložnost za tkanje njunih vezi. In tudi solze sreče ob kolajni in naši Zdravici so način, da starši in seveda tudi otroci pokažejo svojo ranljivost ob bolečih in veselih trenutkih.
Ana Zarnik Horvat, univ. dipl. psih. in spec. zakonske in družinske terapije
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
