Na videz gre za nedolžno gesto, ki pa lahko naredi več škode, kot koristi.
Na otroških rojstnodnevnih zabavah pogosto opazimo situacije, ko en otrok užali drugega – ga porine, mu vzame igračo ali se vriva v vrsto. V takšnih trenutkih marsikateri starš nagonsko reagira tako, da otroka pripelje do prizadetega in ga spodbudi, naj izreče preprosto besedo: "Oprosti."
Na prvi pogled gre za spoštljiv in pravilen odziv, vendar otroški psihologi opozarjajo, da prisiljeno opravičilo ni najboljši način za učenje empatije ali popravljanje odnosov med otroki.
Po besedah psihologinje Laure Markham, avtorice številnih knjig o vzgoji otrok, lahko takšno početke otroku pošlje napačna sporočila. Pogosto ne gre za resnično reševanje spora, temveč za zmanjševanje nelagodja staršev, ki se znajdejo v neprijetni situaciji pred drugimi odraslimi.
Strokovnjakinja pojasnjuje, da opravičilo pod pritiskom ne doseže svojega namena – če otrok še ni pripravljen izraziti obžalovanja, iz takšne izkušnje ne bo potegnil prave lekcije. Raziskave s področja odnosov so pokazale, da opravičila brez iskrene želje po pomiritvi redko vodijo do pozitivnega izida. Enako velja za otroške spore.
Poleg tega lahko prisiljeno opravičilo otroka dodatno osramoti, kar vodi samo stran od cilja. Otrok, ki ga je sram, se ne počuti bolje in ne razvija sočutja. Namesto tega se lahko zapre vase ali začne delovati defenzivno, kar otežuje prihodnje čustvene povezave z drugimi.
Nekateri otroci odkrito povedo, da jih jezi, ko jih starši silijo k opravičilu, drugi pa opazijo, kdaj se nekdo opraviči brez "čistega namena", kar dodatno poglobi njihovo frustracijo. Tako torej pride do neprijetnih občutkov za oba otroka: tistega, ki se opravičuje in tistega, ki opravičilo prejema.
Kaj storiti namesto prisiljenega opravičila?
Namesto da otroka silite, da se opraviči, Laura Markham svetuje, da mu pomagate razumeti, kaj se je zgodilo, in kako lahko situacijo popravi.
Če je vaš otrok recimo povzročil, da je drugi otrok začel jokati, mu lahko rečete: "Poglej, Marko joče. Greva pogledat, kako mu lahko pomagava." S tem otroka spodbudite k razvoju sočutja in prevzemanju odgovornosti.
Majhne geste – kot je vračilo igrače, vprašanje prijatelja, ali je v redu, ali ponudba objema – imajo pogosto večji pomen kot avtomatično izrečeno opravičilo. Otrok se tako uči, da lahko s svojimi dejanji vpliva na druge in popravi škodo.
Starši lahko pokažejo sočutje tudi brez tega, da otroka silijo k opravičilu. S svojim zgledom pokažite, kaj pomeni razumevanje in empatija. Na primer: "Žal nam je, da te je Gabriel prizadel."
Pomembno je, da otroku omogočite čas in prostor, da se pomiri in predela dogodek. Če je vznemirjen, bo morda najprej potreboval trenutek, da izrazi svoja čustva, preden lahko razmisli o posledicah svojih dejanj.
Pri starejših otrocih je koristno, da jih spodbudite, naj sami predlagajo, kako bi lahko popravili nastalo situacijo. Namesto da jih kaznujete, jim lahko ponudite nekaj idej, odločitev pa naj ostane njihova.
Strokovnjakinja pa poudarja, da je najbolj učinkovit način vzgoje osebni zgled. Ko starš naredi napako v svojih odnosih, naj se iskreno opraviči in pokaže, kako ponovno vzpostaviti bližino in zaupanje. Prav v takih trenutkih se otroci naučijo prave vrednosti opravičila in razvijejo čustveno pismenost, ki jim bo koristila v vseh odnosih skozi življenje.
Prirejeno po: index.hr
