"Ko se mi je Ješua prvič prikazal, je bila njegova prisotnost zelo posebna" (intervju z nizozemsko doktorico filozofije)

Ob izidu slovenskega prevoda njene knjige Ješua spregovori: Kristusova zavest v Novi (po)Dobi pri založbi AUM se je z njo pogovarjal Jan Marolt. V intervjuju razkriva svojo osebno pot, začetne dvome in strah pred javnim nastopanjem ter pojasnjuje, kako svoje duhovne izkušnje povezuje z odnosi, čustvi in vsakdanjim življenjem.

Pogosto pišete o strahu, čustvenem zdravljenju in notranji preobrazbi. Kaj je po vašem mnenju največji čustveni izziv, s katerim se ljudje soočajo v sodobni družbi?

Po mojem mnenju je največji izziv, ko se soočite z močnim čustvom, ta, da se v njem izgubite – da se v njem tako rekoč utopite. Skupaj s tem občutkom preobremenjenosti pride občutek, da nimate nadzora in da ste žrtev tistega, kar je to čustvo izzvalo, kar pa je običajno nekaj zunaj vas. Lahko je to bolezen, finančne težave ali težave v odnosih. Obstaja veliko stvari, ki nas lahko čustveno vznemirijo, največji izziv pa je, da se zavedate, kako se čustveno odzivate na vse, kar se vam zgodi.

Preden se utopite v čustvu, lahko pride do točke zavedanja – trenutka razmisleka, v katerem spoznate: to sem jaz, ki se odzivam na kakršen koli izziv, ki se pojavlja. V trenutku, ko doživite ta razmislek, ste sposobni razumeti, da obstaja svoboda, da obstaja prostor svobodne izbire okoli vaše čustvene reakcije. Z globljim duhovnim zavedanjem lahko naredite še korak dlje in si rečete: morda bi se lahko iz tega nekaj naučil, če bi to čustvo resnično obdal z odprtim zavedanjem.

Na primer, če se začnete močno jeziti zaradi nečesa, kar vam nekdo reče ali stori, se lahko odločite, da se osredotočite na to jezo in ne na to, kar počne druga oseba – namesto da bi jo krivili ali dopustili, da vas jezi.

Lahko se osredotočite na svoja čustva, na svoj odziv jeze, in se vprašate: Zakaj me to tako vznemirja? Ali se odzivam le na to posebno situacijo ali pa se dviga globlja plast jeze? Kaj v resnici pomeni ta jeza? Ali čutim, da me v resnici ne vidijo ali ne razumejo? Je to kroničen občutek nerazumevanja, zaradi katerega se tako močno odzivam na zunanje sprožilce?

Če je temu tako, je morda jeza, ki narašča v vas, priložnost, da odkrijete, kateri del vas še vedno potrebuje globlje razumevanje, zdravljenje in sočutje. Lahko se povežete s to globljo plastjo jeze in si jo predstavljate kot otroka, ki hrepeni po vaši pozornosti in prisotnosti. Če se odločite, da se obrnete na tega otroka, zunanji sprožilec – torej to, kar vam nekdo drug počne – preprosto izgine.

To štejem za čaroben trenutek: ko prevzamete nadzor nad svojimi reakcijami, svojimi odzivi, in začnete nekaj spreminjati v sebi. Zunanji svet izgine; zdaj gre le še za vas in tega notranjega otroka, s katerim lahko komunicirate. Lahko mu rečete: Vidim te, zdaj se te zavedam.

Takoj ko to storite, boste opazili, da se je zgodilo nekaj lepega. Obnovite povezavo z delom sebe, ki je podzavestno vplival na vaše reakcije na zunanji svet. Zdaj mu odpirate vrata in lahko začnete ta del spreminjati ter zdraviti.

To lahko zahteva ponavljajočo se pozornost, a postopoma boste morda ugotovili, da se ne odzivate več tako močno na zunanje sprožilce. Nehate stvari jemati osebno, ko vas nekdo kritizira ali se zdi, da vas ne razume. Vaše samozavedanje in samozavest rasteta – ne na egocentričen način, temveč na resnično sočuten in ljubeč način. To je čustvena rast.

Vaše vprašanje se nanaša posebej na čustvene izzive, s katerimi se ljudje soočajo danes, v današnjem svetu. Oklevam z dokončnim odgovorom, ker iskreno ne vem.

Čutimo, da je svet v globoki krizi zaradi vojn in okoljskih izzivov, seveda pa so bili skozi zgodovino vedno prisotni zelo veliki izzivi.

Moje osebno mnenje je naslednje: naša doba ponuja tudi redko priložnost za rast na notranji ravni, saj se zdi, da človeštvo postopoma opušča fiksne, dogmatične poglede na svet. Več je prostora in spoštovanja do individualne izkušnje vsakega posameznika.

Skozi zgodovino ljudje na splošno niso bili obravnavani kot posamezniki; vedno so bili opredeljeni kot del večje skupine – določene države, kulture ali vere, ali glede na njihov spol oziroma njihovo vlogo v družbi. Te zunanje definicije so še vedno zelo vplivne, vendar verjamem, da narašča spoštovanje do individualne avtonomije in edinstvenega načina, kako vsak človek doživlja življenje. Opustitev skupinske zavesti je po mojem mnenju velik skok – in nujen za duhovno rast.

Mnogi ljudje težko uravnotežijo duhovno zavest z običajnimi človeškimi čustvi, odnosi in vsakodnevnimi odgovornostmi. Kako vi osebno integrirate duhovnost v vsakdanje življenje?

Zame duhovnost in vsakdanje življenje nista dve ločeni dimenziji. Kljub temu pa med delavnico, ko kanaliziram ali pišem, čutim, da se moja zavest na nek način dvigne. Počutim se polna energije, vesela ter polna optimizma in upanja – vstopim v višjo frekvenco. Ko končam in se vrnem v običajni vsakdan, pride do nekakšnega spuščanja in takrat občutim čustva in skrbi, ki jih pozna vsakdo.

Vendar to razumem kot material, s katerim moram delati. Kot človeško bitje sem mešanica višjih in nižjih frekvenc, mešanica srčne zavesti in zavesti ega, ljubezni in strahu. Grem skozi vzpone in padce, a vse to sprejemam preprosto kot bistvo tega, kar pomeni biti človek.

Ko torej poskušate duhovne nauke prenesti v vsakdanje življenje, je povsem normalno, da se soočite s težavami in ugotovite, da prehod iz teorije v prakso ne teče vedno gladko. Življenje je težko. Vedno prinaša situacije, ki vas preizkušajo v vašem bistvu, in te izzive potrebujete, da preverite svojo duhovno zavest. Brez njih postane vse precej abstraktno in prazno.

V vsakdanjem življenju se boste pogosto počutili čustveno preobremenjene, izzvane ali vržene iz ravnovesja. To se dogaja pogosto in prav tako zlahka vas lahko preplavijo lastne misli in strahovi.

V vsakem takem trenutku pa se skriva priložnost: stopiti v tisti prosti prostor okoli čustva, kjer se lahko odločite za povezavo z delom sebe, ki potrebuje več ljubezni, razumevanja in zavesti. Če se ne odločite ostati v tem prostoru svobode, je to povsem človeško – in tudi to je v redu.

Vendar se bo situacija ponavljala znova in znova, dokler ne boste izbrali svetlobe namesto teme. Včasih morajo stvari postati precej temne, preden se odločite, da ne boste več žrtev, in raje izberete samozdravljenje kot pa utapljanje v negativnih čustvih.

Mislim, da je medsebojno delovanje med duhovnostjo in vsakdanjim življenjem zelo zdravo in natanko takšno, kot mora biti. Prav tako menim, da v duši obstaja naravna želja po rasti in širjenju. Tudi če meditirate eno uro na dan in se počutite blažene ter na višji frekvenci, v duši še vedno obstaja želja, da bi to zavedanje preizkusili v vsakdanjih izzivih.

Morda se na prvi pogled ne zdi tako, toda duša si vedno želi rasti in raziskovati nova ozemlja. Torej, ko vaša frekvenca pade, ker se soočate z zunanjimi sprožilci in težavami, to ni neuspeh – to je natanko tako, kot mora biti. Te težke izkušnje vam bodo sčasoma prinesle globlji vpogled in večje zavedanje. O tem sem prepričana.

Skozi leta ste v svojem delu poglobljeno raziskovali Kristusovo zavest in Ješuove nauke. Kako se osebno povezujete s to zavestjo? Je to za vas stalna notranja prisotnost ali imate poseben ritual oziroma duhovno prakso, ki vam pomaga, da se z njo ponovno povežete?

Ko se mi je Ješua prvič prikazal – pred več kot dvajsetimi leti – je bila njegova prisotnost zelo posebna in na začetku celo nekoliko strašljiva: bila je zelo osredotočena in zbrana. Ko sem začela delati z Ješuovo energijo, mi je postopoma postajala vse bolj domača. Še posebej koristno je bilo, ko sem začela ljudem ponujati readinge in terapevtske seanse.

Sama se namreč močneje identificiram s svojo žensko energijo, zato sem zlahka vpijala čustva, občutke in misli drugih, zaradi česar sem se počutila razdrobljeno.

Takrat sploh nisem imela izobrazbe za terapevtko – bila sam akademkinja, vajena delati sama, raziskovati in pisati doktorsko disertacijo. Nenadoma sem postala terapevtka, kar pa ni bila nikoli moja ambicija. Zlahka me je preplavilo trpljenje drugih ljudi in lastna želja po pomoči; čutila sem veliko odgovornost.

Pri vsem tem se mi je Ješuova energija zdela zelo osredotočena in moška, kar mi je pomagalo postaviti meje, ki sem jih potrebovala za opravljanje tega dela. V zgodnjih letih mi je pri ohranjanju teh meja grozno spodletelo – bila sem pod resničnim stresom in preobremenjena – vendar je bila povezava z Ješuovo energijo zame nujna in se je zgodila naravno, kadar koli sem jo potrebovala. Ne potrebujem nobenega posebnega obreda.

Prav tako želim pojasniti, da Ješue ne vidim predvsem kot človeka ali umrlega duha, ki prebiva v nekem nebeškem kraljestvu in ga kličem na pomoč.

To vidim bolj takole: človek Ješua je predstavljal določeno frekvenco, določeno raven zavedanja, ki bi jo lahko imenovali Kristusova energija. Čutim osebno prisotnost – njega kot moškega Ješuo – toda tisto, kar je bolj prodorno in obsežno, je preprosto energijsko polje Kristusove zavesti. Ima moško kakovost in je vedno tam.

Razlog, zakaj nisem vedno povezana z njo, je v tem, da nisem vedno dovolj odprta ali budna, da bi se vanjo potopila. Gre namreč za višjo zavest, sama pa se včasih izgubim v čustvih, zmedi ali negativnem razmišljanju. Toda kadar koli se prebudim in se zavestno povežem z njo, je vedno tam.

To polje Kristusove energije je na voljo vsem – to želim posebej poudariti.

Ješua mi je od samega začetka vedno govoril, da nam je zelo blizu. Živel je človeško izkušnjo in se vedno predstavlja kot brat. Zato se mi je tudi predstavil kot Ješua in ne kot Jezus – ni želel biti povezan s podobo Jezusa, kot se je razvila skozi zgodovino Cerkve.

Vedno poudarja, da je bil človek iz mesa in krvi s človeškimi čustvi. Nikoli vam ni treba čutiti, da niste dovolj dobri, dovolj čisti ali dovolj duhovno razviti, da bi se povezali z njim. Poudarja, da ne obsoja nobenega človeškega čustva, ki ga doživljamo. V njegovi energiji vedno čutim radikalno sočutje – poleg velike iskrenosti in neposrednosti.

Mislim, da je to najbolje razumeti takole: vsak, ki ga privlačijo Ješuova kanaliziranja ali je iskreno osredotočen na duhovno rast, že nosi v sebi Kristusovo zavest – zavest prebujenja. V tem smislu Ješua predstavlja polje zavedanja, ki je že v vas. Ne prihaja k vam od zunaj; pomaga vam prebuditi nekaj, kar že drema v vašem srcu.

Ko gre za duhovno vodstvo – ali menite, da povezava pride ob svojem času, ali pa lahko za vodstvo zaprosimo zavestno in prejmemo odgovor? Ali v vsakdanjem življenju še vedno iščete vpogled ali nasvet od Ješue ali drugih duhovnih vodnikov?

Da, iščem nasvet – saj vem, da mi Ješua in drugi vodniki ne bodo govorili, kaj moram ali česa ne smem storiti. Vedno mi poskušajo pomagati, da se začnem zavedati svojih odločitev in osrednjih vprašanj, ki jih poskušam globlje razumeti. Njihov poudarek ni na tem, kaj naj počnem, temveč na tem, kako lahko rastem in se učim.

Občasno začutim, da mi Ješua ali Marija Magdalena želita nekaj povedati. Kot da bi njuni energijski polji lebdeli v bližini, in takrat začutim: zdaj se moram usesti in prisluhniti. To so zelo lepi trenutki, ker ničesar ne izsiljujem.

Seveda imam tudi sama svoja pereča vprašanja – včasih odgovore obupano potrebujem – in tudi to je povsem človeško. Lahko se preprosto usedete in vprašate. Vendar najboljši odgovori običajno pridejo takrat, ko so vaša vprašanja jasna in mirna, ne pa takrat, ko ste v stanju nujnosti in obupa. A celo takrat vam bodo pomagali prepoznati, kaj se skriva za vašo nepotrpežljivostjo ali obupom, in iz tega bodo izšli novi odgovori.

Zame so najbolj osvežujoče in vesele izkušnje tiste, ko pridejo k meni in mi nekaj ponudijo – pa naj bo to povezano z nečim osebnim ali z mojim delom.

Precej pogosto, ko kanaliziram za občinstvo ali na delavnici, se frekvenca dvigne zelo visoko – deloma zaradi samega kanaliziranja in deloma zaradi skupnega polja, ki ga ustvarja prisotnost drugih ljudi – na takšni ravni se počutim tako blaženo, da moja vprašanja preprosto izginejo.

Komaj si lahko predstavljam, kaj me je skrbelo še eno uro prej, saj se zdi, da je s te višje ravni vse smiselno. Celo izzivi se zdijo del tega, kar je moja duša izbrala za svojo izkušnjo. V tem stanju vlada globok občutek miru in upanja. Nato pa se seveda spet spustim iz njega in se ponovno soočim z običajnimi skrbmi.

Kar z leti vse bolj čutim, je globlje zaupanje, da je vse, kar se mi zgodi, del nekega večjega namena. Čutim, da sem se v tem življenju odločila, da bom določene stvari izkusila zelo globoko, in čeprav je bil to izziv, mi je prineslo tudi velike duhovne nagrade.

V zaupanju, da obstaja vodstvo, ki ga ne moremo v celoti dojeti s svojim umom – višje vodstvo, ki deluje v našem življenju – se skriva miren občutek. Rad bi dodala še to: ko se povezujete z vodnikom – Ješuo ali katerim koli drugim visokofrekvenčnim vodnikom – je resnično v redu, da vprašate o čemer koli, kar vas resnično pesti.

Pogosto se zgodi nekakšen proces preobrazbe: predstavite težavo – na primer: zaradi tega sem zelo žalostna ali zelo jezna ali preprosto ne vem, kaj naj si mislim – in vodnik vam pomaga preoblikovati vprašanje ter vam pomaga najti, za kaj v resnici gre. Vaša čustva se začnejo umirjati in na plano pride tisto najpomembnejše vprašanje.

Po mojih izkušnjah vam vodnik pomaga tudi pri tem, da ne čutite obsojanja ali sramu glede lastnih čustev, in že samo to je izjemno zdravilno: čutiti njihovo odprtost, njihov smisel za humor in njihovo nepristransko perspektivo na situacijo. Prav to bi storil tudi zelo ljubeč in izkušen terapevt.

Pogosto pišem dialoge z Ješuo ali Marijo Magdaleno o vprašanjih, ki se mi porajajo v vsakdanjem življenju. To je verjetno nekakšna oblika pisanja dnevnika in je zelo koristno za doseganje bistva stvari. Zame sta kot prijatelja, ki stvari dojemata z višje perspektive, in obožujem občutek intimnosti in bližine, ki ga čutim, ko imam z njima te notranje pogovore.

Če se ozrete nazaj – kaj bi rekli, da je največja razlika med Pamelo v zgodnjih 2000-ih in Pamelo danes, tako duhovno kot osebno?

Osebno bi rekla, da sem zdaj bolj prizemljena, bolj osvobojena iluzij – kar se mi zdi dobro, saj sem bila prej bolj naivna in idealistična. Ta naivnost mi je dajala občutek navdušenja, upanja in optimizma, vendar je takšno navdušenje lahko lažno ali pa le utvara. Zato sem zdaj bolj podkovana, bolj realistična in bolj prizemljena. To se morda sliši nekoliko dolgočasno, a v resnici se počutim zares dobro.

V zgodnjih 2000-ih se je zgodilo veliko stvari. S kanaliziranjem sem začela leta 2002, takoj po rojstvu svoje hčere – mojega edinega otroka. Gerrita sem spoznala približno leto ali leto in pol pred tem in najino srečanje je privedlo do velikih sprememb, saj sem takrat prvič zares srečala sorodno dušo. Najino srečanje je sprožilo eksplozijo ustvarjalnosti. Kot da bi rojstvo hčere nekako ustvarilo prehod, da sem postala bolj prizemljena in sposobna sprejemati duhovne informacije.

Vedno sem bila zelo odprta v višjih čakrah, vendar ne preveč dobro prizemljena v nižjih. Srečanje z Gerritom in nato rojstvo najine hčerke leto pozneje sta ustvarila prave pogoje, da se je moje duhovno delo začelo – in to zelo hitro.

Prejela sem prvo serijo kanaliziranj od Ješue, serijo The Lightworker, ki je pozneje izšla kot knjiga Ješuova spregovori. V teh zgodnjih letih sva jo prejemala skupaj z Gerritom. Ko sem jo objavila, se sprva ni zgodilo nič – nato pa se je razširila in pritegnila veliko ljudi. To je bil zame velik izziv, saj sem čutila veliko oklevanja in strahu pred tem, da bi se javno izražala kot medij za kanaliziranje.

Hkrati pa je bil začetek kanaliziranja Ješue in grajenje najine prakse neverjetna pustolovščina, ob kateri sem se počutila globoko izpolnjeno. Čeprav je šlo za mešanico veselja in strahu, sem brez dvoma vedela, da je to pot moje duše.

Včasih se na tista leta ozrem z nostalgijo – z občutkom, da so se dogajali čudeži, z navdušenjem, ko se končno toliko stvari sestavi. Vendar je bilo v meni takrat tudi veliko negotovosti. Zdaj se počutim bolj samozavestno, bolj se zavedam, kdo sem, kaj zmorem in česa ne.

Zaradi svoje senzibilnosti na primer ne morem početi veliko stvari: ne morem preveč delati, ne morem hoditi ven in početi stvari tako kot večina ljudi – ampak to sem zdaj sprejela in se zaradi tega ne obsojam več.

Kar cenim pri tej fazi svojega življenja – zdaj sem stara 57 let – je tudi to, da se bolj distanciram in sem manj osredotočena na prihodnost, preprosto zato, ker je je ni več veliko. Mislim, da je proces staranja lahko čudovit.

Dogaja se nekakšen naravni dvig zavesti. Včasih imam izjemne izkušnje – na primer med sprehodom ob oceanu ali skozi čudovit gozd – ko se zdi, da se moja zavest združi z vsem. Počutim se, kot da nisem več samo človek. To je težko opisati z besedami, vendar je zelo osvobajajoče.

Včasih lahko vidim, kako je biti človek z vidika druge strani: kako nenavadno in kako nenavadno omejujoče, a hkrati tudi kako pustolovsko je bivati v človeškem telesu. Čutim čudež tega, a tudi njegove omejitve. In ko vem, da bom nekoč osvobojena tega telesa in se bom vrnila k občutku, ko nisi ujet v eni sami točki v času in prostoru – ko si bolj svoboden kot čista zavest –, je to nekaj podobnega blaženosti.

V vprašanju ločujete med tem, kaj se je zame spremenilo duhovno in kaj osebno. Zame sta ti dve področji tako prepleteni, da resnično ne bi vedela, kako ju ločiti.

Morda pa je tako: pristna duhovnost pomeni, da znanje ali modrost utelešate – da je ne poznate le intelektualno, ampak jo resnično živite. To je edino, kar je pomembno.

In zato mislim, da zdaj, po nekaj hudih vzponih in padcev, poznam resnico o tem, kar sta Ješua in Marija Magdalena kanalizirala skozi mene, od znotraj navzven. To sem integrirala na izkustveni ravni in to je najbolj izpolnjujoča stvar od vsega.

Kako lahko nekdo, ki še vedno prehaja iz zavesti ega v zavest srca, prepozna in se obda z ljudmi, ki to stanje že bolj polno utelešajo?

Prva stvar, ki me pri tem vprašanju prešine, je, da se zdi, kot da predpostavlja, da imamo popoln nadzor nad tem, koga privlačimo in s kom se obdajamo. Do neke mere ga seveda imamo – ampak mislim, da v veliki meri niti ne.

Obkroženi smo z ljudmi: s svojimi biološkimi družinami, sodelavci, prijatelji in tistimi, ki jih srečujemo v vsakdanjem življenju. Mislim, da je najbolj osnovno to, da moramo zaupati, da v svoje življenje privlačimo ljudi, ki so nam usojeni; ljudi, ki nam prinašajo tako izzive kot veselje. Običajno gre za mešanico obojega.

Vsi, ki so vam resnično pomembni, bodo ponavadi prišli kot celoten paket: po eni strani vas navdihujejo, po drugi pa odnos z njimi prinaša tudi težka čustva in izzive.

Prav tako verjamem – tako iz lastnih izkušenj kot iz zgodb številnih svojih strank –, da ponavadi privlačimo ljudi, ki so na splošno na enaki energijski frekvenci kot mi. To še posebej velja za tiste, ki so nam resnično pomembni: partnerja, zakonca, bližnje prijatelje in ljudi, s katerimi preživimo veliko časa. Podobno privlači podobno; to je zakon energije.

To se lahko sčasoma seveda spremeni. Ko pa se zalotite pri misli: "Ta oseba ima veliko nižjo frekvenco kot jaz – ne prenesem njene družbe," med vama običajno obstaja nekakšen odmev, nekaj podobnosti, četudi se to nanaša le na določen vidik življenja, ki je v tistem trenutku pomemben.

Če se resnično želite obdati z ljudmi, ki bolj polno utelešajo srčno zavest, je edini način, da sami bolj polno utelešate to isto srčno zavest. Vse se vedno začne pri vas samih. In ko boste to storili, boste morda ugotovili, da se naravno oddaljujete od določenih vezi, odnosov in prijateljstev. Tukaj pa imate nadzor.

Prej sem rekla, da pogosto nimamo nadzora nad tem, kdo vstopi v naše življenje – ko pa zavestno rastete in prevzamete odgovornost za svojo frekvenco in stanje duha, boste morda začeli govoriti ne določenim ljudem in situacijam. Sčasoma boste pritegnili drugačne ljudi, čeprav se bo to pogosto zgodilo na čudežen način, ki ga z umom ne morete nadzorovati. Upravljate lahko le svoje lastno stanje zavesti.

Mnogi iskalci iščejo vodstvo in podporo. Kako lahko človek ugotovi, ali je duhovni učitelj ali vodnik, s katerim se sreča, resnično pristen in vreden zaupanja?

Učitelj ali vodnik bi moral biti nekdo, ki bolj kot vi uteleša srčno zavest – nekdo, ki je korak ali dva pred vami. Šele takrat vas lahko resnično nečesa nauči.

Najpreprostejši odgovor, ki ga lahko dam, pa je naslednji: kaj čutite v prisotnosti te osebe?

Ko sem se prvič srečala z Ješuo, je bila njegova energija tako globoka in jasna, da sem takoj vedela, da se dogaja nekaj posebnega. Celo malo me je prestrašilo, ker je bila prisotnost tako močna – a ne na način, ki bi vzbujal strah, temveč občutek strahospoštovanja, globoke iskrenosti in absolutne jasnosti.

Težava z učitelji in vodniki – tako v človeški obliki kot na astralni ravni, ki jo razumem kot nekakšno gosto psihično dimenzijo okoli Zemlje – je v tem, da lahko oboji uporabljajo besede in koncepte, ki se zdijo zelo modri in globoki, a kljub temu nekaj manjka.

Manjka tista kakovost veselja in svetlobe, ki pa ni površinska ali naivna, temveč se prepleta z jasnostjo, neposrednostjo in preprostostjo. Mislim, da so prav to značilnosti pravega učitelja ali vodnika. Tudi smisel za humor je zelo dober znak.

Mislim, da bi se morali najprej vprašati: zakaj sploh iščem učitelja ali vodnika? Povsem naravno je, da vas učitelj za nekaj časa – začasno – navdihne, nato pa nadaljujete po svoji poti. Če na to gledate lahkotno, skoraj igrivo, vas lahko navdihne skoraj vse. Ni nujno, da gre za formalnega duhovnega učitelja, še posebej ne za takšnega, okoli katerega je zgrajena cela organizacija. Sama sem v takšnih primerih nekoliko skeptična. Učitelj je lahko tudi pesem na radiu, film ali odlična knjiga.

Navsezadnje so tudi najboljši učitelji le do določene mere utelešali srčno zavest.Vsak med njimi ima svojo perspektivo, svoj poseben pridih resnice, ki ga oblikuje njegova lastna edinstvena pot.

To, kar govorijo, se vas lahko za nekaj časa globoko dotakne in to je lahko čudovito ter resnično koristno – vendar to ni končna resnica. To je le frekvenca resnice, ki sije skozi njih.

Skratka, moj odgovor bi bil: zaupajte svojemu občutku glede človeka. Ne pustite se preveč očarati besedam, teorijam ali sistemom in vedno ostanite zvesti svojemu lastnemu občutku za resnico.

Kaj menite, da je največji prispevek, ki ga lahko posameznik v tem trenutku prinese človeštvu in družbi?

Mislim, da bi se moral vsak posameznik, v katerem koli obdobju zgodovine, osredotočiti na svojo notranjo rast – kar pomeni soočanje z lastno temo, da bi lahko na neki točki skozenj zasijala svetloba njegove duše. Takrat bo dal svoj največji prispevek človeštvu.

Služenje svetu in služenje Sebi – z veliko začetnico – sta navsezadnje ista stvar. Ko preidete iz ega v srčno zavest, dosežete višje stanje zavedanja, to pa bo naravno vplivalo na svet in ljudi okoli vas. Vendar to ne bi smel biti vaš primarni cilj.

Vaš primarni cilj bi morala biti skrb za lastno notranje življenje. V resnici ne morete zares počistiti pred pragom nikogar drugega – kaj šele reševati težav celega sveta –, če najprej niste poskrbeli za svoje.

Vaš največji prispevek je vedno vaša edinstvena svetloba, vaš edinstven pridih resnice. V svet pa ga lahko usmerite šele, ko se resnično poglobite vase in se soočite s svojimi čustvenimi bremeni: s travmo, bolečino, občutkom žrtve, besom, odporom, nezaupanjem in strahom.

Z vsem tem se je treba soočiti, in že sama vaša pripravljenost za to vas bo začela spreminjati. V srčno zavest vstopite takrat, ko ste se pripravljeni iskreno in odprto soočiti z lastno temo, saj s tem odprete vrata ljubezni in sočutju, vaša frekvenca pa se posledično dvigne.

Zato vam ni treba biti popolni. Ni vam treba biti nenehno mirno in nasmejano človeško bitje, da bi človeštvu prispevali nekaj pomembnega. Lahko ste popolnoma človeški. Pa vendar se bo prebujeno srce seveda želelo posvetiti svojim lastnim slepim pegam. Postopoma se bo v vašem srcu pojavila naravna želja, da svojo svetlobo, svojo modrost, svoje veselje in svojo ljubezen delite z drugimi ljudmi, z Zemljo, s človeštvom.

To ne bo želja, ki jo poganja ego; ne bo v slogu "Moram spremeniti svet" ali "Končno moram napredovati". V njej ne bo tiste bojevniške drže, ki je tako pogosto precej obsojajoča in moralistična.

Namesto tega bo to preprosto naravno veselje, ki se bo pojavilo, ko boste resnično govorili in delovali iz srca. Dotaknilo se bo drugih ljudi, tudi če se tega sploh ne boste zavedali – in ob tem se boste počutili povsem pristno, točno takšni, kot ste.

Ta fraza se pogosto uporablja in je postala že nekakšen kliše, toda to je vaš najvišji prispevek: biti to, kar ste, biti popolnoma človek. In ravno zato, ker to sprejemate in prepoznate, boste hkrati postali popolnoma božanski.

Zame osebno je moje delo – kanaliziranje, pisanje, vodenje delavnic – na tej točki mojega življenja najvišji izraz energije moje duše. Hkrati pa sem zelo nepopoln človek, ki je še vedno v procesu utelešanja srčne zavesti. Toda to je moj najvišji prispevek prav zdaj.

Vsakdo ima svoj najvišji prispevek in ni vam treba nanj gledati kot na nekaj v daljni prihodnosti. Tukaj je, zdaj. Ni vam treba biti popolni. V vašem srcu že obstaja zavedanje – prepričana sem o tem – in to se že dotika drugih ljudi. Tako pride do sprememb – skozi običajna človeška bitja. Majhne kapljice svetlobe se širijo in dosežejo druga bitja. Že drobna dejanja prijaznosti ali preprosta, iskrena toplina do nekoga so lep in dragocen prispevek.

Ali je pomembno, kje na svetu se delavec svetlobe odloči utelesiti? Z drugimi besedami, kaj vpliva na odločitev duše delavca svetlobe, da se rodi na določenem kraju ali v določeni državi? Ali se na primer izzivi in priložnosti za delavca svetlobe, rojenega v majhni državi, kot je Slovenija, razlikujejo od nekoga, rojenega v večji državi? Če je tako, ali obstajajo kakšne lastnosti, lekcije ali teme, ki bi lahko bile še posebej pomembne za slovenske duše in se jih moramo v tem življenju bolj zavedati?

Ješua:

Izbira določene države je odvisna od številnih dejavnikov: od tega, koga bo duša srečala v prihodnjem življenju, in od kulturnih okoliščin (kot so izobrazba, tradicija in kolektivno vzdušje v državi), ki so pomembne za doseganje njenih ciljev.

Običajno je duša pred rojstvom usmerjena proti določenemu kraju na Zemlji in k določeni družini, v katero se bo rodila, saj se prav tam skrivajo zanjo najprimernejše priložnosti. Izbira je odvisna od zelo zapletenega niza dejavnikov. Za njo stoji inteligenca, ki jo racionalni um zelo težko analizira. Vendar pa izbira države skoraj nikoli ni najpomembnejši dejavnik v celotnem paketu – razen če imate z določeno državo ali kulturo zelo globok karmični odnos.

Ko pa boste kot duša v procesu prehoda od ega k srcu rasli naprej, boste dejansko opustili močno identifikacijo z določeno državo ali narodnostjo. Takšne identifikacije namreč človeka pogosto omejujejo, za dušo pa je veliko bogatejše in bolj osvežujoče, če si obzorja zastavi širše – kar pomeni, da se uteleša v različnih državah in na različnih celinah.

Ljudje, ki živijo v Sloveniji in jih moja sporočila pritegnejo, se morda sprašujejo, kakšna je narava njihove povezanosti z lastno državo. To vprašanje si lahko zastavi vsakdo. Lahko se vprašate: v kakšnem pogledu ta država hrani in neguje mojo dušo? Nato pa si ločeno oglejte kulturo in naravo te države.

Ko gledate na kulturo, opazujte prevladujoče kolektivne ideje: kaj vam pomaga, da se razvijate kot individualna duša, kaj je osvobojeno strahu, obsojanja, skupinskega pritiska in slepe avtoritete? Prepoznajte tiste elemente kulture, v kateri živite, in začutite, kako vam pomagajo postati to, kar v resnici ste. Vprašajte se tudi, kako te elemente – ki v sebi že nosijo energijo Nove dobe – krepite sami s tem, ko se pokažete v svoji resnični luči: kot nekdo, ki ljubi svobodo, resnico in iskrenost. Osredotočite se na pozitivne elemente v kolektivnem polju, v katerem se nahajate.

Ko gre za naravo, se neposredno povežite z zemljo v svoji državi; začutite, da ste otrok tega koščka sveta. Začutite svoje korenine in sprejmite to, kar vam narava vaše države želi podariti. V vsaki državi je nekaj, kar lahko vzljubimo, in ta ljubezen ustvarja toplino v vaši duši.

Ne pozabite pa tudi, da so nacionalne meje in narodnosti navsezadnje popolnoma poljubne – običajno so le rezultat političnih sporov in krvavih vojn. Zato nacionalno identiteto države vedno postavite v širšo perspektivo. Z vidika duše ste tukaj le turist, zato je veliko bolje, da se ukoreninite v globoki modrosti Matere Zemlje – bitja, za katero nacionalne meje sploh ne obstajajo.

Spraševal: Jan Marlot