"Le če sem v stiku s seboj, se lahko povežem z drugimi ljudmi," pravi pater Anselm Grün.
"Le če sem v stiku s seboj, se lahko povežem z drugimi ljudmi. Tedaj se ne bojim več, da bi drugi v meni lahko opazil nekaj, kar sem prekril celo sebi.
Če sem sam vstopil v hišo svojega telesa in duše, bom lahko tudi drugemu pustil, da vstopi vanjo. Lahko mu pokažem vse, kar je v meni, ker sem si sam dovolil, da je moja hiša življenja takšna, kot je. Odnos do samega sebe mi odvzame strah pred bližino drugega.
Zbližal sem se s seboj, zato dopuščam tudi bližino drugega, še več, celo uživam v njej. Postal sem prijatelj sebi, zato sem lahko prijatelj tudi komu drugemu."
Tako v MALA KNJIGA O PRAVI LJUBEZNI, piše pisec duhovne literature, predavatelj in duhovni spremljevalec, benediktinski pater Anselm Grün.
- Poglejte si še: Rana, ki jo je prizadel oče: velika ovira ali velika priložnost?
Ko smo v stiku s seboj, se ne pretvarjamo več, da smo nekaj, kar nismo. Ne potrebujemo mask, ker nas ne vodi strah pred zavrnitvijo. Namesto tega izžarevamo mir, ki izhaja iz sprejetosti – najprej sprejetosti sebe. In prav ta mir ustvarja varnost tudi za druge: ko se ob nas nekdo ne počuti presojanega, temveč videnega, slišanega in sprejetega, nastane prostor za resnično bližino.
Odnos s seboj je torej temelj vsakega odnosa z drugimi. Kadar zanikamo dele sebe, se jim skušamo izogniti tudi v odnosih – bodisi z umikom, bodisi z obrambami. A kadar stopimo v svojo notranjo hišo, kot pravi Grün, in prižgemo luč v vseh njenih prostorih, postanemo gostitelji – tudi zase. Šele takrat smo pripravljeni gostiti druge v resničnosti in nežnosti, brez igre, brez potrebe po skrivanju. Takrat lahko gradimo zrele odnose.
