Pavla Medveščka je povsem prevzelo raziskovanje naše stare vere v Posočju. Ni verjel, da bo to kdaj še koga zanimalo, da bi kdo želel brati o tem, a je to počel zase, ker je tako čutil. Tudi njegova družina ni vedela, s čim se ukvarja in kaj raziskuje.
Vsi predmeti, ki jih je zbral, so bili v hiši, a svojci niso vedeli, da gre za staroverske predmete. Poklicno je dokumentiral ljudsko arhitekturo na Primorskem in tudi njegov direktor mu je dejal, naj pusti te “pravljice” pri miru. Malce razočaran, da nikogar, niti njegovih kolegov, ne zanima preteklost, je kljub vsemu nadaljeval. Danes smo mu lahko neizmerno hvaležni, da je to počel in se še naprej trudi, da ohranimo, kar je naše. Pa tudi zato, da Slovenci bolje razumemo, kdo smo.
O temeljih staroverstva, kot ga je odkril Medvešček, smo v Sensi že pisali, tisti, ki ste članek zgrešili, ga lahko najdete tukaj >> Pavel Medvešček in staroverstvo: “Saj to ni vera, to je naše...”
Staroverci se sicer niso označevali za staroverce, to je bil njihov naraven način življenja. Prva svetovna vojna pa je zelo opustošila Posočje, kjer se je staroverstvo najdlje ohranilo. Po vojni se je življenje povsem spremenilo. Ljudje so se izselili in odšli v begunstvo. Vse hiše so bile porušene, njive preorane od granat, drevesa poškodovana… V hišah ni ostalo nič, saj je vojska skurila vso pohištvo, vse papirje in dokumente.
Ko so se ljudje vrnili nazaj domov, niso imeli ničesar; ne orodja, ne semen in ne živine. Začeli so popravljati hiše. Italijani so jim sicer dali odškodnine, a zahtevali, da obnovo opravijo italijanska podjetja in ne slovenska. Po vojni se je tako marsikaj izgubilo, saj se ljudje niti niso imeli več časa ukvarjati s staro vero. Potrebovali so streho nad glavo, kakšno kravo in kozo, dobiti semena in preorati njive. A podatke o stari veri je Medvešček še vedno dobil na odročnih krajih, kjer so ostali stari ljudje. Mladi so po vojni odšli v razna podjetja po Sloveniji, starejši strici pa so ostali doma. Njih je spraševal, če kdo kaj ve o staroverskih časih. Malo kdo je še kaj vedel, a vendar je dobil nekatere dragocene podatke, ki jih lahko najdete v njegovih knjigah.
Ko govorimo o starovercih, govorimo torej o naših prednikih, ki so imeli svetišča v naravi, katera so jim nato velikokrat prekrili s cerkvami. To je bila naša pristna vera pred krščanstvom.
Pavel Medvešček - Klančar je v sklopu 3. seminarja za entobotaniko Gozdovi in ljudje – dediščina za prihodnost (Slovenski entografski muzej, 17. marec 2019) predaval o tematiki starovercev in svetih dreves. Zato si bomo tokrat pogledali, kaj je Pavel povedal o tem, kako so naši predniki častili in razumeli drevesa.
Čaščenje svetih dreves
Zbral sem sicer zelo malo podatkov o svetih drevesih. Vseeno sem preučeval precej majhen prostor. Nisem poznal živih svetih dreves, vsi, o katerih sem kaj slišal, so bili že posekani. Slišal sem o enem zadnjih svetih dreves starovercev, ki je bilo znano daleč naokoli, to je bil ogromen javor, star nekaj sto let. A so ga po vojni Italijani požagali in peljali v Čedad. Večstoletni javor je rastel ob cesti in je še kako prav prišel vsem tistim, ki so hodili k njemu po pomoč, nekateri so ga prosili, drugi objemali, mu pripovedovali svoje težave… Ob njem so se zadrževali in ga častili kot božanstvo.
Staroverec, katerega so ga klicali Toni Javor, je bil med največjimi častilci tega javorja, zelo je bil navezan nanj. Ko so ga Italijani posekali, je zbolel, saj je dejal, da je z drevesom šel del njega, del njegove družine. Iskal je nadomestno drevo in našel bukev ob svetišču Padence.
Od takrat sta bila kot brat in sestra. Ko mu je bilo hudo in se je počutil osamljenega, mu je bila bukev v uteho, da je lažje živel. Ko je izgubil še zadnjega dehnarja, ki mu je bil kot oče in prijatelj hkrati, mu je na tem svetu ostala samo še ta bukev. Po koncu druge svetovne vojne pa so nevedneži posekali tudi to drevo.
Pri starovercih je drevo igralo ključni pomen pri verovanju in življenju v skupnosti
Drevo so dojemali kot živo bitje in tako z njim tudi ravnali. Velika drevesa, ki so bila ob hišah, so vzeli za svoja, bila so del kmetije. Verovali so, da je drevo živ čuteč organizem tako kot človek, le da ima drugačno obliko in poslanstvo. Vedeli so, da sveta drevesa nosijo v sebi podobe prednikov, odtise njihovih rok, solze sreče in žalosti, ki so padale na stoletne korenine. O drevesih se je ohranilo veliko pričevanj in pripovedk.
Uničenje katergakoli drevesa so doživljali kot hudo grožnjo celotni srenji. Takšno dejanje so razumeli kot siromašenje in krčenje njihovega že tako majhnega prostora. Ko se je kaj takega zgodilo, je dehnar poklical k sebi skupino in naročil, naj od posekanega drevesa posekajo tolikšno deblo, iz katerega bi lahko rezbar naredil stog, ki bi nadomeščal izgubljeno drevo. Stog sicer ni naraven. Staroverci so imeli samo naravna svetišča, kakršna je nardila Nikrmana (prasila, ki je postorila vse, kar obstaja). Zato je moral dehnar prositi Nikrmano, če lahko naredijo nadomestek tega drevesa. Ko je dehnar dobil signal Nikrmane, da lahko to naredijo, je dobil rezbarja, ki ga je izdelal in nato stog posvetil. Blizu, kjer je raslo to drevo, so ga nato postavili.
Ko so nekateri izvedeli, da tam obstajajo ljudje, ki častijo sveto drevo, so ta stog obmetali s kravjeki. Dehnar ga je zato pospravil. Po prvi svetovni vojni se niso spomnili, kam so ga skrili. A eden se je naposled spomnil, da mora biti pod eno skalo. Našli so ga, del je bil precej nagnit in eden od starovercev ga je nato hranil doma. Ko sem to izvedel, so mi rekli: “Edino ti, Pavlo, boš, upamo, poskrbel, da se bo to ohranilo.” In so mi ga predali ter je ohranjen v zbirki predmetov.
Drevo – človekov sopotnik od rojstva do smrti
Ko govorimo o času, ki ga danes ni več, govorimo o drevesu kot človeškemu sopotniku od rojstva do smrti. Ko so otroka po rojstvu prvič umili, so posodo z vodo izročili očetu, ki jo je naposled zlil k mlademu drevesu, da bi postal del novorojenca. Otrok je zanj izvedel šele, ko je postal polnoleten. Do polnoletnosti je zanj skrbel oče, od takrat naprej pa je za drevo skrbel sam.
Otroška posteljica pa je vseskozi veljala za tabu, zato so tako z njo tudi ravnali. Po porodu jo je prevzela babica pomočnica in jo položila v pripravljeno vrečko ter jo odnesla naskrivaj k zaznamovanemu drevesu z duplom, kamor jo je položila in prekrila s kamni. O tem drevesu se ni govorilo, v njem pa je bil vedno shranjen delček njih samih. Včasih pa so posteljico dali tudi v visoke skale oz. v skalne špranje.
Staroverska poroka je potekala okoli svetega drevesa
V skladu s staroverskim verovanjem je obstajala tudi poroka, če je do nje prišlo. Poročni obred se je imenoval rokavec. Rokavec je vedno potekal ob svetem drevesu. Obred je vodil dehner, ki se je dotaknil svetega drevesa in vseh rok udeležencev, ki so stali okoli drevesa. Poznal sem en primer rokavca pri Babji jami. Par se je odločil, da bo odšel v Ameriko pred prvo svetovno vojno, zato sta odšla k dehnerju in povedala, da bi se rada poročila na star način. Na bregu pri svetišču Babja jama je rastel sveti hrast. Vsak, ki se je poročil, je moral imeti ob sebi tudi pričo. Ko so prišli do tega drevesa, se je ženin postavil proti vzhodu ob drevesu, dehnar proti zahodu ob drevesu, proti jugu pa nevesta, ki je gledala proti drevesu. Začelo se je tako da je, v nasprotju z urinem kazalcem, moški prvi prijel sveto drevo, na drugi strani je drevo prijel dehnar in desnico dal nevesti, ona ga je prijela z levo roko in dala desnico možu, ki jo je prijel z levo roko. Tako so naredili ris okoli svetega drevesa.
Lahko so se tudi ločiti. Ločitev pa je šla v obratni smeri, v smeri urinega kazalca, tako da so se vsi držali za roke in vsi dajali roke stran od drevesa oz. nazaj k sebi. Dehnar je objel drevo in prosil Nikrmano, da naj bo uvidevna in dovoli, da se ta dva človeka ločita, ker je bolje, da gresta narazen, če nista za skupaj, kot da zastrupljata otroke itd. Na ločitveni obred so lahko prišli njihovi zastopniki, torej ne žena in mož.
Posebna drevesa
Simbolni pomen so imela drevesa “krepuniki” (krepati pomeni poginiti). To so drevesa, ki so rastla samostojno. Ločili so namreč tovrstne samorastnike od gozdov. Krepuniki so rastli sami na kamnitih skalah in se jih ni smelo posekati, saj so bili simbol vztrajnosti in skromnosti – dve od temeljnih načel staroverskega življenja. Njihove korenine so se morale prebiti skozi skalne razpoke in poiskati stik z zemljo, da so lahko preživele. Obenem pa so hkrati ohranile stik z nebom, kjer je živela Nikrmana. Pravili so, da je tako drevo zrastlo z namenom in ima stik z zemljo ter z Nikrmano.
Starovercem pomembna drevesa so bili torej osamelci, ki niso pripadali gozdu. Posamezniki pa so tudi v gozdu iskali posebna drevesa, ki so jih nagovarjali, da so postala del njihovega življenja. Zbrali so si običajno izjemno stara drevesa, ki so preživela kdo ve koliko rodov. V tem času so njihove močne korenine objele večje število kamnov, da so ti tako postali del drevesa. V njih je bila osrediščena tudi moč sonca, lune, zvezd, dežja, vetra… Torej moči, ki so človeku zelo težko dostopne. Zato so te koreninske kamne s pridom uporabljali tudi zdravilci, vidoni, pri svojem delu. Vidoni so imeli te kamne ob sebi, ko so zdravili ljudi, saj so pravili, da imajo izjemno moč.
V gozdu je bilo tudi veliko nerazvitih dreves, ki so životarili v senci velikih dreves. Bili so brez sonca in s težavo preživeli. Ker so iskali svetlobo, so velikokrat rastli v polkrožnem loku (kot lunin krajec). Njihova debla so bila skrivenčena in nenavadnih oblik, kot da bi jih oblikovala nevidna sila. Tem posebnežem so rekli blistava drevesa. Verjeli so, da enkrat v letu lunin krajec prebudi blista v drevesu. Blist naj bi bil drevesni duh, ki zaživi v tem drevesu in tako drevo postane posvečeno ter dobi obliko luninega krajca.
Na pomembnih vzpetinah je imela vsaka srenja nekaj dreves, imenovanih “vrhini”. Vrhine so imeli za brate svetih dreves in jih zato tudi enako častili. Z njimi so se pogovarjali, jih objemali in jih v stiskah tudi prosili za pomoč. Danes teh dreves že dolgo ni več, saj so vsa padla pod sekiro nestrpnežev, ki so bili sovražniki drugačnosti.
Kako je nastalo prvo drevo
Zelo staro izročilo govori o prvem drevesu na našem prostoru. Na gradu se imenuje prostor, kjer naj bi zrastel, in se nahaja na višini 1114 metrov. Govorili so, da naj bi na tem mestu nekoč iz nebesnega roba padla ugasla zvezda. Čez čas pa je prav na istem mestu začel rasti prvi hrast. Prvo drevo na našem prostoru naj bi bil tako hrast. Črpal je moč ugasle zvezde, zato je zelo hitro rastel, njegov vrh je kmalu dosegel oblake. Od njega pa ni odpadel niti list, niti želod. Ko je vrh že zdavnaj prešel oblake, se je želod na vrhu iz nenada spremenil v svetlečo zvezdo, ki je iz korenin vred posrkala vso hrastovo moč in drevo je okamenelo. Zvezda pa je živela naprej. Deževni in snežni viharji so kasneje okamenelo drevo razgradili, zato je v podnožju nastala velika gora kamenja, kjer se nastalo hrastovo svetišče. Častilcev je bilo vedno več, zato so na novo zgrajeni zidovi prerasli v utrnjen grad. Čas je kasneje opravil svoje, od gradu je ostalo bore malo, pa kljub temu dovolj, da je za staroverce še vedno kraj hrastovega svetišča. Mnogi še danes verjamejo modrostim naših prednikov, ki so pripovedovali o tem, kako ima na tem pogorju vsak posameznik svoj hrast. Zato so se bali sekati hraste, saj bi se lahko zgodilo, da bi posekali prav svojega in bi v trenutku umrli, njihov zduhec pa bi odtaval v brezino jamo, kjer živijo vsi izgubljeni zduhci.
O tem drevesu sem slišal veliko različnih zgodb. Slišal pa sem še eno zgodbo.
Vzhodno nad Čepovansko dolino je včasih rastla ogromna prastara bukev, ki so jo imenovali orlova bukev. Od tam si videl proti vzhodu in celotno Trebušo. Na tem drevesu je vsako leto (do prve svetovne vojne) gnezdil orlovski par. Ta bukev je bila sveto drevo, saj sta orla povezovala zemljski svet z nebom, domovanjem Nikrmane. Bolniki, ki so sedeli na njenih mogočnih koreninah so ob slonenju na deblu ozdraveli, številni pa so tam našli svoj duševni mir. Tudi tega starega očaka so neznanci po prvi svetovni vojni iz zlobe ali česa drugega pokončali. Od njega ni ostalo niti sledu. Orlovski par je zaman iskal svoje drevo in nato odšel drugam. Eden od domačinov mi je pripovedoval, da je orlovski par dobil mesto na hribu nad Trebušo, kjer še danes gnezdijo orli.
Staroverci so verjeli v tročanstvo, zato so vsa drevesa sadili v točanu (tako kot so gradili tudi hiše), ker so verjeli, da v tročanu potekajo silnice, ki pripomorejo k zdravju, plodnosti itd.
Poseben obred so staroverci opravljali tudi takrat, ko je usanilo njihovo skupno pomembno drevo, ob hiši ali cesti, katerega so sprejeli kot vaščana. Takrat so opravili poseben dolg obred.
Na ruševinah zaraščenih hiš in kmetij starovercev pa so danes zrastla drevesa, ki sicer še nimajo svojega imen, so pa nesporni spomenik nekega ponorelega časa, v katerem smo kdo ve zakaj pozabili, da je zemlja tista, ki nas opredeljuje kot narod. Prav zemlja nam je v preteklosti zagotavljaja preživetje in bila bistvena, da smo se ohranili.
Ob koncu vam ponudim le še razmišljanje ene izmed vidonk, ki sem jo srečal na svoji staroverski poti. Ko je razglabljala o rastlinskem svetu, je prišla do spoznanja, da je človek še najbolj podoben drevesu, le da je brez korenin. Korenine pa so bistvena vez z rojstno zemljo, ki jo mora vsak posameznik šele vzpostaviti, saj je na tej zemlji vendar rodil, živel in umrl.
Podrobnosti boste lahko prebrali v novi knjigi, ki jo Medvešček že pripravlja.
Pripravila: Ana Vehovar
Poglejte si še: Pavel Medvešček in staroverstvo: “Saj to ni vera, to je naše...”