Pripovedi pokojnega Pavla Medveščka, ki je raziskoval staroverstvo v Posočju, so izrednega pomena. Kažejo, kako tesno so bili ljudje še ne tako dolgo nazaj povezani z naravo. Sposobni so bili vzpostaviti globok odnos tudi z drevesom. To je dediščina, ki jo Slovenci nosimo v sebi.
"Slišal sem o enem zadnjih svetih dreves starovercev, ki je bilo znano daleč naokoli, to je bil ogromen javor, star nekaj sto let. A so ga po vojni Italijani požagali in peljali v Čedad. Večstoletni javor je rastel ob cesti in je še kako prav prišel vsem tistim, ki so hodili k njemu po pomoč, nekateri so ga prosili, drugi objemali, mu pripovedovali svoje težave… Ob njem so se zadrževali in ga častili kot božanstvo.
Staroverec, katerega so ga klicali Toni Javor, je bil med največjimi častilci tega javorja, zelo je bil navezan nanj. Ko so ga Italijani posekali, je zbolel, saj je dejal, da je z drevesom šel del njega, del njegove družine. Iskal je nadomestno drevo in našel bukev ob svetišču Padence.
Od takrat sta bila kot brat in sestra. Ko mu je bilo hudo in se je počutil osamljenega, mu je bila bukev v uteho, da je lažje živel. Ko je izgubil še zadnjega dehnarja, ki mu je bil kot oče in prijatelj hkrati, mu je na tem svetu ostala samo še ta bukev. Po koncu druge svetovne vojne pa so nevedneži posekali tudi to drevo.
Pri starovercih je drevo igralo ključni pomen pri verovanju in življenju v skupnosti. Drevo so dojemali kot živo bitje in tako z njim tudi ravnali. Velika drevesa, ki so bila ob hišah, so vzeli za svoja, bila so del kmetije.
Verovali so, da je drevo živ čuteč organizem tako kot človek, le da ima drugačno obliko in poslanstvo. Vedeli so, da sveta drevesa nosijo v sebi podobe prednikov, odtise njihovih rok, solze sreče in žalosti, ki so padale na stoletne korenine."
Iz članka iz arhiva: Pavel Medvešček: Drevesa v staroverskih čaščenjih
