Vedno je prijetno brati osebne zgodbe o tem, kako različno ljudje doživljamo čas žalovanja in prisotnost duš po smrti, kajne? Takšne izkušnje nas povezujejo z globljimi vprašanji o življenju in smrti.
"Moj oče je umrl, ko je imel 80 let. Dan po pogrebu sem stal v sadovnjaku našega doma in se počutil zelo žalostnega in potrtega. Nekaj me je spodbudilo, da sem se sprehodil pod jablano. Naenkrat se mi je zdelo, da vidim obris svojega očeta pod to jablano. Bilo je nadrealistično. Nato je z drevesa padlo jabolko in obris je izginil. Spet sem našel notranji mir.
- Preberite si še: Kako dolgo se po smrti duša še spominja svojega življenja na Zemlji?
Moja mama pa je umrla nekaj let kasneje pri starosti 81 let. Nekega jutra, približno mesec dni po njeni smrti, sem bil doma in buden v svoji spalnici. Opazil sem trkanje na okno. Ko sem odgrnil zaveso, sem videl ščinkavca, ki je kljuval po steklu na istem mestu.
To je trajalo približno eno uro. Majhna ptica je bila ves ta čas skoraj nepremična. Tudi ko sem pomahal z roko proti njej, ni odletela. Bil sem razdražen, ker česa takega še nisem doživel.
Vsaj nekaj tednov se je ta ptica pojavljala vsako jutro ob tem oknu in ostala tam približno eno uro. Po nekaj dneh sem se začel spraševati, ali mi je mama poslala znamenje, saj imam rad naravo in živali, še posebej majhne ptice pevke."
Vir: Joe, quora.com
