Podnebni znanstvenik: "Od tod naprej bo postajalo le še bolj vroče..."

Kevin Anderson je svojo poklicno pot začel kot inženir na naftnih ploščadih, nato pa se je prekvalificiral v podnebnega znanstvenika. Svoje življenje je posvetil opozarjanju na podnebne spremembe, ki jih povzroča človek, ter na vlogo industrije fosilnih goriv – prav tiste industrije, v kateri je sam začel svojo kariero. Aaron Bastani se je z njim pogovarjal v oddaji Downstream.

Živim na južni obali. Mislim, da je v Portsmouthu nazadnje deževalo 26. junija, kar pomeni da smo brez dežja že približno 40 dni. Zakaj se je to zgodilo?

Po vsej verjetnosti zaradi podnebnih sprememb. Vem, da ljudje ob tem radi rečejo: 'Saj se je nekaj podobnega zgodilo že leta 1896.' In res je, nikoli ne moremo reči, da so podnebne spremembe povzročile en sam konkreten vremenski dogodek. Toda če odmislimo vse to, gre pravzaprav za osnovno fiziko.

V ozračje vnašamo veliko več energije. In če to počnemo, spreminjamo podnebje. Spreminjamo vremenske vzorce. To počnemo že dolgo in se tega tudi že dolgo zavedamo. Pri tem ni nič novega.

Če se vrnemo k Fourierjevemu delu iz leta 1827, Eunice Foote iz leta 1849, Tyndallu v začetku petdesetih let 19. stoletja in Arrheniusu ob koncu 19. stoletja, vidimo, da pri vsem tem pravzaprav ni nič posebej novega.

Mislim, da nekateri ljudje podnebno znanost dojemajo kot nekaj novega. Toda to je preprosto fizika. Je kemija. Je biologija. To so znanstvene discipline, ki jih razvijamo vse od razsvetljenstva, ljudje pa podnebne spremembe raziskujejo že 150 let ali več. Zato zelo dobro razumemo – in naše razumevanje se sčasoma še izboljšuje –, kako delujejo fizikalni procesi, na katerih temeljita podnebje in vreme.

Vemo tudi, da v ozračje vnašamo veliko več toplote. To pomeni, da je v ozračju veliko več energije, posledično pa dobivamo veliko bolj nepredvidljive vremenske vzorce in ekstremne podnebne razmere. Prav temu smo že zdaj priča po vsem svetu. Toda mislim, da je pomembno poudariti še nekaj. Veliko ljudi temu pravi 'nova normalnost'. S tem povsem napačno razumemo položaj, v katerem smo.

To ni nova normalnost. V povprečju je to najmanj ekstremno vreme, kar ga bomo jaz, vi in vsi, ki to poslušajo, še kdaj doživeli. Vsako leto bo slabše, dokler ne bomo prenehali uporabljati fosilnih goriv. Ne zmanjšali njihove uporabe – prenehali uporabljati fosilna goriva. Zato lahko letošnje leto skoraj praznujemo kot leto z najmanj ekstremnim vremenom, ki ga bomo še doživeli. Stvari se bodo poslabševale.

Nekoč se bomo z nostalgijo spominjali tistih neprijetno hladnih dni, ko je bilo v Londonu 'samo' 32 stopinj, še preden bomo tam začeli gojiti mango in banane. Toda naj še nekaj pojasniva. Vreme je tisto, kar se dogaja na podlagi dolgoročnega podnebnega trenda. Še vedno lahko dobimo mrzlo zimo ali pa bo naslednje poletje bolj podobno tistim, ki smo jih bili vajeni v preteklosti. Toda v povprečju na globalni ravni zdaj nedvomno opažamo zelo izrazit trend.

Na začetku odgovora ste dejali, da v ozračje vnašamo ogromno energije. Lahko to ponazorite s številkami? Na primer z izpusti CO2, številom delcev na milijon in podobno?

Glavni razlog za segrevanje podnebja je, da močno povečujemo količino ogljikovega dioksida v ozračju, pa tudi drugih toplogrednih plinov, ki nastajajo zaradi kmetijstva, industrije in drugih dejavnosti. Njihova koncentracija v ozračju narašča.

Za tiste, ki imajo radi številke: pred industrijsko revolucijo, torej preden smo začeli množično uporabljati fosilna goriva, je bila koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju približno 280 delcev na milijon (ppm). Danes smo pri približno 430 delcih na milijon. In z vidika zgodovine planeta se je ta sprememba zgodila praktično čez noč.

Pomembno je še nekaj. Če bi pogledali zadnjih približno 10.000 let – obdobje, v katerem je človeška družba resnično zacvetela in se je razvila sodobna civilizacija –, bi videli, da smo imeli v tem času izjemno stabilno podnebje, temperaturo in raven ogljikovega dioksida. Nihanja so bila zelo majhna: v 10.000 letih je koncentracija CO2 nihala za približno 20 delcev na milijon.

Predstavljajte si obdobje 10.000 let. Če bi na časovnici označili leto 1850 kot približen začetek množičnega kurjenja fosilnih goriv, bi od takrat do danes videli praktično strmo črto navzgor: koncentracija ogljikovega dioksida se je povečala z 280 na približno 430 delcev na milijon.

Fizika nam pove – in o tem so govorili že znanstveniki, ki sem jih prej omenjal –, da z večanjem količine ogljikovega dioksida v ozračju v njem zadržujemo tudi več toplote. Enako velja za druge toplogredne pline. Prav to počnemo. Povečali smo nekakšno odejo iz ogljikovega dioksida in drugih toplogrednih plinov, ki zadržuje vse več toplote.

Dokler dejansko ne bomo prenehali uporabljati fosilnih goriv in izpuščati ogljikovega dioksida v ozračje ter dokler ne bomo zmanjšali porabe mesa, ki ima zaradi izpustov predvsem metana pomemben vpliv na podnebje, bodo temperature še naprej naraščale. Koncentracija toplogrednih plinov se bo povečevala in postajalo bo vse topleje.

Metan je zelo močan toplogredni plin. V ozračju sicer ne ostane niti približno tako dolgo kot ogljikov dioksid, vendar je zelo učinkovit pri zadrževanju toplote. Kratkoročno ima posamezna molekula metana zato veliko večji učinek na segrevanje kot molekula ogljikovega dioksida.

Če govorimo o mednarodnih dogovorih glede temperatur, pod katerimi želimo omejiti segrevanje, ker bi bilo preseganje teh meja lahko nevarno, ima metan v tem časovnem okviru zelo pomembno vlogo. Tem temperaturam se namreč že približujemo, zato je kratkoročno ukrepanje s podnebnega vidika izjemno pomembno.

Izpuste metana moramo torej močno zmanjšati, izpuste ogljikovega dioksida, ki so povezani predvsem s fosilnimi gorivi, pa odpraviti.

Obstajajo ljudje, ki bodo sedaj rekli, da sva črnogleda katastrofista. Toda če vas prav razumem, pravite, da obstaja, če dosežemo segrevanje za dve ali tri stopinje, precejšnja možnost kaskade povratnih zank. Iz Sibirije bi se sproščal metan, iz svetovnih oceanov metanovi hidrati in nenadoma bi lahko s štirih stopinj prišli na pet ali šest?

Vsekakor bi lahko prišlo do znatnega dodatnega dviga temperature. Ne bi pa nujno rekel, da se bo to zgodilo šele takrat. Nekateri znanstveniki namreč menijo, da se določeni procesi začenjajo že zdaj.

Obstajajo denimo znaki, da smo morda že priča zgodnjemu propadanju oziroma odmiranju nekaterih delov Amazonije, morda tudi nekaterih območij v Kongu, čeprav so podatki za Kongo zelo pomanjkljivi.

Začenjamo torej opažati določeno slabljenje ključnih naravnih ponorov ogljika po svetu, ki so izjemno pomembni za ohranjanje ravnovesja. Nekateri znanstveniki menijo, da smo morda že prestopili nekatere od tako imenovanih prelomnih točk.

Težava pa je, da čeprav je znanost glede vzrokov za vse to zelo jasna, pri natančnih časovnih okvirih ne smemo ustvarjati lažnega občutka gotovosti. Nekateri znanstveniki menijo, da smo na pragu teh prelomnih točk že zdaj, drugi pa, da nas od njih loči še nekaj let. 

Nihče od njih ne oporeka dejstvu, da v ozračje vnašamo energijo, ki bo sprožila vrsto naravnih povratnih zank. Te lahko sčasoma pripeljejo do točke, ko bo postalo skoraj nepomembno, kaj naredimo mi, saj se bo sistem začel premikati proti novemu ravnovesju.

Morda proti ravnovesju, v katerem nas ne bo. In z nekaterih vidikov bi bilo planetu brez nas verjetno precej bolje. Vsaj v obdobju po razsvetljenstvu smo povzročili ogromno podnebnih, pa tudi širših ekoloških težav.

Za zdaj še nismo našli načina, kako bi velike človeške populacije živele v kakršnem koli resničnem ravnovesju z naravnimi procesi planeta. Hkrati pa smo od teh procesov globoko odvisni. Uničujemo svoj lastni dom.

Moja osebna ocena – in to je področje, s katerim se ukvarjam, torej vprašanje, kaj lahko glede podnebnih sprememb dejansko storimo – je, da ne vem, kako bi lahko segrevanje zadržali pod dvema stopinjama.

Nekaterim mojim kolegom ni všeč, da to govorim. Toda menim, da moram povedati, do kakšnih zaključkov sem prišel, ne glede na to, kako neprijetni so. Ne vem, kako bi lahko na svetovni ravni izpuste zmanjšali dovolj hitro, da bi bili skladni z znanstvenimi zahtevami za omejitev segrevanja pod dve stopinji Celzija.

Revolucionarnih sprememb ni. Tudi sam menim, da se najverjetneje ne bodo zgodile. Toda obstaja razlika med tem, da mislim, da se ne bodo zgodile, in tem, da vem, da se ne bodo. Zato se moramo nekoliko umakniti od te pretirane samozavesti in arogance, da vemo, kaj se bo zgodilo. Vemo, kaj je verjetno. Ne vemo pa, kaj je gotovo.

Če bi zagotovo vedel, da nam ne bo uspelo, bi šel preprosto kolesarit in plezat. Rekel bi: 'S tem se ne bom več ukvarjal.' Saj pri delu s to tematiko niti posebej ne uživam. Lahko bi preprosto užival življenje, dokler še lahko. Toda dokler obstaja vsaj tanka nit možnosti, da se lahko umaknemo z roba prepada, se je za to vredno boriti.

Fizike ne zanimajo naše politične preference, občutljivosti in manevri. Zanjo so nepomembni. Fizika preprosto deluje tako, kot deluje. Če bomo še naprej izpuščali CO2 v ozračje, se bo podnebje še naprej segrevalo.

Morda nam to ni všeč, toda tako je. Moramo se zbuditi in se soočiti z resničnostjo. Smo v položaju, v katerem smo, in spopasti se moramo z njegovimi posledicami. Ne moremo več samo pogoltniti modre tabletke in upati, da bo težavo čudežno rešilo nekaj ali nekdo drug.

Igramo se s fiziko. In fizika bo, kot vedno, zmagala. Nekako moramo ljudem na podlagi znanosti dopovedati nekaj zelo pomembnega: civilizacije so v preteklosti propadale. In vse so mislile, da ne bodo – dokler niso.

Če pogledate graf koncentracije CO2 danes, rast svetovnega prebivalstva in raven naše potrošnje – praktično karkoli bi izmerili: porabo elektronike, število prebivalcev, izpuste, lastništvo avtomobilov, količino asfalta na cestah, število stavb – skoraj vse kaže eksponentno rast. Če bi opazovali katero koli drugo živalsko vrsto s takšnim vzorcem, bi verjetno rekli: ta vrsta bo izumrla.

Toda mi smo tako arogantni, da mislimo, da se nam to ne more zgoditi. In to kljub temu, da lahko pogledamo nazaj na prejšnje civilizacije in vidimo, da so se vse sčasoma sesule. Pri precejšnjem številu so k propadu prispevale tudi težave, povezane s podnebjem. Pa vendar samo nadaljujemo.

Mislim, da imamo z redukcionističnega znanstvenega vidika danes na voljo vse intelektualno znanje, ki ga potrebujemo, da lahko z izjemno natančnostjo začrtamo celo lasten propad. Hkrati pa se zdi, da nam popolnoma manjka sposobnost, da bi stopili korak nazaj in pogledali celoten sistem.

Izjemno dobri smo pri proučevanju posameznih majhnih delov. Ko pa moramo razumeti, kako vsi ti deli delujejo skupaj – sistem kot celoto, ekosistem –, smo pri tem obupno slabi.

Ko govorimo o propadu civilizacij, je zame eden od zgodovinskih dogodkov, ki zelo dobro ponazarja vse to, propad bronaste dobe. Ali poznate propad bronaste dobe?

Ne prav podrobno. Tudi glede na svoja leta takrat še nisem bil tam. Poznam pa vpliv podnebnih dejavnikov, ki so prispevali k dogajanju, predvsem lokalnih podnebnih sprememb.

Podobno velja za Egipčane. Tudi egipčanska civilizacija je doživljala velike spremembe, povezane z Nilom in s tem, kako so spremembe vplivale na lokalno vreme in podnebje. Toda ne smemo pozabiti, da je šlo z vidika prebivalstva za zelo majhno število ljudi, z vidika potrošnje pa za skoraj zanemarljive količine.

Danes se približujemo 8,5 milijarde ljudi, povprečna raven potrošnje pa je zelo visoka. Seveda je izjemno neenakomerno porazdeljena, vendar veliko revnejših ljudi povsem upravičeno pričakuje, da bodo nekoč lahko dosegli življenjski standard oziroma raven potrošnje povprečnega človeka.

Fizika nam daje okrogel planet z določenimi omejitvami. Modelirani svet, po katerem se ravna sodobna družba, pa je skoraj popolnoma ločen od dejanskega, fizičnega sveta, v katerem živimo.

Imamo torej nekakšen ekonomski svet. Politična ekonomija nam lahko ponudi veliko. Toda sodobna oblika ekonomije – predvsem neoklasična ekonomija – po mojem mnenju nima praktično ničesar ponuditi.

Obstajajo tudi pozitivne stvari in denimo deli sveta, kjer poteka ponovno pogozdovanje in se dogajajo druge pozitivne spremembe. Toda to so majhne zgodbe znotraj veliko večje zgodbe – in ta večja zgodba pravi, da se stvari slabšajo.

Svet je absolutno poln čudovitih majhnih stvari, ki se dogajajo. Res jih je ogromno. Vidimo jih v vsakdanjem življenju, pri manjših tehnoloških rešitvah, v načinih, kako se organizirajo družbe in lokalne skupnosti. Na tej ravni bi lahko povedali zelo pozitivno zgodbo. Toda žal se okvir, znotraj katerega se vse te dobre stvari dogajajo, premika v popolnoma napačno smer.

Trendna črta proti peklu je zelo, zelo jasna. Na njej je nekaj šuma – in ta šum predstavljajo vse dobre stvari. Dobre stvari se dogajajo, toda za zdaj ne spreminjajo osnovnega trenda. Razlog, da se s tem še vedno ukvarjamo, pa je prav upanje, da bi lahko pomagali spremeniti smer te črte.