Najprej naredite red za vašo mizo!
1. Zakaj so že naši predniki radi govorili, da se pri hrani ne govori?
Naši predniki so dobro razumeli, da hrana ni samo gorivo za telo, ampak tudi nosilka energije. Obroki so bili tihi, spoštovani trenutki – brez motilcev, brez razpršene pozornosti. Tako ni naključje, da se je v ljudskem izročilu ohranil pregovor: "Še pes ima rad pri jedi mir."
Nekoč so bili ljudje več skupaj, zato ob obrokih ni bilo potrebe po razbremenjevanju. Danes, ko skupaj jemo le še občasno, pa se pogosto zgodi, da v teh dragocenih trenutkih začnemo razpredati o tem, kaj vse je narobe – v telesu, v svetu, v življenju.
2. Moja izkušnja – ko je hrana postala čustveno prebavljanje
Nedavno sem v kitajski restavraciji sedela zelo blizu druge mize. Ob njej so bili starejši par, njuna hčerka in še ena gospa. Bili so tako blizu, da sem slišala prav vsak stavek – kot da bi bila del njihovega pogovora.
Med obrokom so neprestano govorili o operacijah, diagnozah, boleznih. Trudila sem se ostati mirna, fokusirana na svojo hrano, a vsak njihov stavek je obvisel tudi nad mojim krožnikom. Še vedno sem jedla, a ne več sproščeno kot običajno. V zraku je bilo nekaj težkega, nelagodnega. Čeprav me ni nič bolelo, sem občutila, da takšno vzdušje mojemu telesu – predvsem mojemu želodcu – preprosto ne ustreza.
Iskreno sem si želela, da bi se lahko presedla a sem že nekaj časa jedla. Ko je bilo jasno, da se pogovor ne bo umiril, sem se odločila: polovico hrane bom vzela s seboj in jo v miru pojedla doma – tam, kjer bo moje telo resnično sproščeno.
In prav v tistem trenutku sem se zavestno odločila:
»Tako kot sem to naredila pri sebi doma, bom to naredila tudi za vse vas – in o tem bom javno spregovorila.«
S tem člankom želim ozavestiti nekaj, kar bi morali vsi že vedeti – a jih je veliko med nami nekje na poti to žal pozabilo...
- Preberite si še: Kako naj se soočimo z napadalnim govorom, ko nas nekdo napade in obtožuje?
- Toksični družinski odnosi: kdaj je treba postaviti mejo in jih končati?
3. Doma sem naredila prvi red – in vztrajala...
Pred približno tremi leti, na enem od kosil z razširjeno družino – po številnih podobnih izkušnjah – sem zbrala pogum in mirno rekla:
»Zelo mi je pomembno, da v miru pojem. Bi lahko o tej težki temi govorili po obroku? Verjamem, da bo za vse nas bolj zdravo.«
V trenutku je zavladala tišina. Bilo je nekoliko nenavadno – odziv ni bil negativen, le vsi so bili rahlo presenečeni. A danes je pri nas to postalo nekaj povsem samoumevnega: med obroki ne govorimo več o negativnih stvareh – ne o bolezni, trpljenju ali smrti. In jaz? Nisem več v pričakovanju, kdaj bo kdo odprl neprijetno temo. To breme je izginilo – in z njim tudi napetost.
Odkar smo uvedli to pravilo, je vzdušje za mizo lažje, bolj svetlo, vsi smo bolj sproščeni in razpoloženi. To pa seveda ne pomeni, da se izogibamo težjim temam. Zavestno smo se odločili, da je čas za mizo namenjen hrani, povezovanju in miru – in ne težkim temam. Te pogovore preusmerimo na drug čas – ko nismo osredotočeni na hrano.
In veste, kaj je najlepše pri vsem tem? Da o tem sploh ne razmišljamo več. Postalo je del nas. Preprosto smo se navadili jesti v pozitivnem vzdušju – ali v prijetni, spoštljivi tišini. Včasih se kdo pošali, če smo vsi malo utrujeni ali zbrani v tišini, a zdaj vemo: tudi tišina ima svojo moč.
Še posebej blagodejna pa je tišina takrat, ko smo žalostni, izčrpani ali razdraženi – takrat tišina resnično zdravi. In kadar jemo sami, postane tišina nekaj izjemno dragocenega – priložnost, da se v miru srečamo s seboj, brez zunanjega hrupa in motenj. Takrat lahko resnično začutimo vsak grižljaj, biti prisotni v sebi in s svojo hrano. Zato si tudi ob obrokih, ko ste sami, ne dovolite, da vam misli tavajo po skrbih, opravkih ali seznamih nalog. Namesto tega si podarite trenutek – naj bo vaš obrok majhen obred miru, hvaležnosti in tihega notranjega stika.
4. Kaj pravi znanost?
Stres med obroki moti prebavo. Aktivira simpatični živčni sistem (boj ali beg), zmanjšuje izločanje prebavnih encimov in vpliva na absorpcijo hranil.
Poleg neprijetnih tem za mizo na kakovost obroka pogosto vplivajo tudi drugi dejavniki, kot so prižgan televizor, preglasen radio, brskanje po telefonu, hitenje ali pa motnje iz okolja, ki odvračajo pozornost od hrane.
Vse to nas oddaljuje od osnovnega namena obroka – da v miru, zavedno in spoštljivo nahranimo svoje telo.
Nasprotno pa umirjeno, prisotno stanje aktivira parasimpatični živčni sistem, ki telo spodbuja k sprostitvi in optimalni prebavi.
Viri:
5. Kako z besedami škodimo hrani, ki jo jemo?
Hrana, tako kot voda, zaznava energijo okoli sebe. Japonski znanstvenik dr. Masaru Emoto je dokazal, da besede, misli in občutki vplivajo na strukturo vode. Ker je tudi hrana sestavljena večinoma iz vode – vpliv ni zanemarljiv.
Če hrano zaužijemo v stanju napetosti, obupa ali strahu, jo naše telo drugače sprejme, kot če bi jo blagoslovili.
Vir: Masaru Emoto – The Hidden Messages in Water
6. Slovenci in Balkan – ali smo res posebni?
V Sloveniji in širšem balkanskem prostoru je pogovor o težavah, boleznih, smrti nenavadno pogost – tudi med obroki. Pogosto se zdi, da je miza postala “psihološka razbremenilna postaja”.
V mnogih drugih kulturah (npr. Japonska, Italija, Francija) velja obrok za praznik ali sveti trenutek – govorijo o doživetjih, kulinariki, smešnih pripetljajih.
7. Enostavno pravilo za vašo mizo
Ko nekdo začne težko temo, mu vljudno povejte:
»Razumem te in te želim slišati. Ampak zdaj bi rad-a pojedel-a v miru. Kaj pa če si zdaj povemo nekaj lepega?«
To ni zavrnitev, to je zavestna izbira, kaj vnesemo v prostor.
8. Hrana ni le kalorija – je vibracija
Z vsakim obrokom v telo vnesemo nekaj več kot hranila: vnesemo tudi ton, vibracijo in duševno stanje, ki nas obdaja. Če hrano pripravimo z ljubeznijo in jo zaužijemo v miru, postane zdravilo. Če pa med njo govorimo o trpljenju, bolezni in smrti – postane hrana za naše telo breme.
9. Ni najbolj pomembno, kaj jeste – ampak v kakšni energiji jeste
Naj gre za ekološko pridelano zelenjavo, vegetarijanski ali veganski obrok, tradicionalno meso z lokalne kmetije ali domačo govedino z bližnjih planin – vse to je manj pomembno kot vaše notranje stanje.
Ob vsakem obroku si lahko rečemo:
“Hrana je moje zdravilo. Blagoslavljam ta obrok, naj v meni okrepi zdravje, mir in dobro počutje – na telesni in duševni ravni.”
10. Začnimo pri sebi. Pri svoji kuhinji. Pri svoji mizi.
Morda se vam to dogaja pogosteje, kot se zavedate – da se ob mizi, bodisi doma, v službi, na kosilu ali na družabnem dogodku, spontano zapletete v pogovore o negativnih temah. Ker je to že dolgo del vsakdana, morda niti ne opazite več, da takšne vsebine vašemu telesu dejansko škodujejo.
In ravno tu je ključ: ko nekaj postane navada, pogosto izgubimo zavestno pozornost na to, kako na nas to v resnici vpliva. A telo se odziva. In tudi hrana sprejema vibracijo okolja.
Vsaka sprememba se začne z eno samo zavestno odločitvijo, z enim stavkom. In vsak grižljaj – če mu to dovolimo – lahko postane blagoslov. Pomislite, kako malo je v resnici potrebno, da vsak obrok spremenimo v trenutek prijetnega doživetja, povezanosti in notranjega miru.
Odločitev je na koncu vaša. A tudi če se vam osebno morda vse to zdi nepomembno, pomislite na vse tiste, ki sedijo skupaj z vami. Skupni čas ob obroku je dragocen. Z majhno spremembo lahko ustvarite veliko: več zdravja, več topline in več sreče v svojem domu.
Pripravila, Janja Šubermik Lukač
