Polna luna zmede naše čute

29. 3. 2018
Deli
Polna luna zmede naše čute (foto: profimedia)
profimedia

Zagotovo drži nekaj, kar ljudje trdijo že od nekdaj in česar znanosti še ni uspelo dokazati. Da namreč polna luna lahko, ne glede na vse legende, ki so povezane z njo, popolnoma zmede naše čute. Nič čudnega torej, da Angleži svojim norcem še vedno pravijo lunatics.

V časih, ko mesta in vasi ponoči še niso bila razsvetljena in se je Zemlja pogreznila v temo, takoj ko je Sonce zašlo; v časih, ko je bil električni tok stvar nevihtnih strel in ne električnih vodov; v časih, ko so le tu in tam brleli plameni, je svetu vladala Luna in na Zemljo metala bolj ali manj srebrno luč.

Ljudje so jo častili, ji darovali in ji prilagajali ritem svojega življenja in koledarje. Bila je edini gospodar noči.

Danes težko razumemo, kako pomembna je bila Luna za ljudi nekoč. Le kdo se še ozre v nebo k njej, ko izgubljen išče pravo smer?

Kdo od nas še spremlja, kdaj je mlada in kdaj polna?

Dandanes mora popolnoma potemneti ali pa vsaj dvakrat v istem koledarskem mesecu na nebu zasijati v vsej svoji popolnosti, da jo ljudje sploh opazijo.

Večina nas je izgubila stik z metafiziko, z vero v resničnost, ki presega čutno zaznavanje. Morda je s tem ne le vera, ampak tudi poezija izgubila svoj učinek na široke množice. Nekoč so o njej ljudje ustvarjali najlepše mite, bila je povod za neštete legende.

Nekoč pa ...

Prebivalci indijske pokrajine Asam verjamejo, da sta bila Luna in Sonce nekoč zakonski par. A Sonce soprogu ni bilo pripravljeno odstopiti toplote, raje jo je namenilo svojim otrokom – ljudem. Luno je iz objestnosti zabrisalo v ribnik, zato ta vse od takrat ponižno kaže svoj blatni obraz, pa še to samo ponoči. Podobno legendo poznajo tudi Masaji v Keniji.

Sonce in Luna naj bi se zravsala in ker se je Sonce sramovalo svojih ran, je zasijalo tako močno, da mu nihče več ni mogel pogledati v obraz. Luna pa ponosno razkazuje svoje ranjeno obličje, na katerem manjka eno oko.

Poetične legende so imele tudi praktičen namen. Ljudje so poskušali z njimi ponazoriti kozmični red in potek časa, razložiti nerazložljivo in doumeti nedoumljivo. Zakaj Luna spreminja svojo podobo?

Ji je res velik divji bik odgriznil del telesa? In zakaj se Sonce in Luna nikoli ne srečata? Mar jo Sonce res besno lovi po nebu ali pa je morda ravno nasprotno? Kaj je konec koncev Luna sploh zakrivila, da se zdi njen obraz poln ran?

Skoraj povsod so ljudje izhajali iz prepričanja, da je Luno nekdo iznakazil. V Peruju jo je napadla lisica, v Argentini jo je opraskal jaguar, v Mehiki zajec. Ljudje v Romuniji so verjeli, da jo je nekdo
obmetaval s kravjeki, Inuitom se je zdela umazana od pepela, Bolivijci pa so verjeli, da je črna zaradi premoga.

Neko indijansko ljudstvo v Braziliji celo verjame, da je njen obraz nekdo poparil z vrelo vodo.

A zakaj vse te kazni? Luna je predvsem v Srednji in Južni Ameriki veljala za hudobca, ki je zakrivil marsikaj podlega. Včasih je ponoči kot čeden mladenič nespodobno legla k svojemu bratu, spet drugič je v spanju oplodila deklico, ki je bila še sama otrok.

Kljub vsemu so ji ljudje na drugem koncu sveta oprali čast. Kabili s severa Alžirije znajo povedati, da je Luna nekoč stopila z neba, da bi potolažila jokajočo siroto, njene solze pa so pustile sledi na Luninem obrazu.

V Vietnamu je zavetnica zakoncev, v starem Egiptu pa kot levo oko krasi obraz boga Horuja. Mnogi hindujci v Luni še danes vidijo svojo zavetnico. Podnevi jih varuje Sonce, ponoči zanje skrbi Luna. Če ostane nevidna, obstaja velika nevarnost, da se človeka polastijo demoni. Zato ji je treba ob mlaju darovati žrtve. Zadostuje že riževa pogača, razrezana na 12 kosov.

Na vzhodnem Kavkazu je bilo žrtvovanje precej nasilnejše. Ljudje so vse leto redili sužnja, ki so ga na koncu pohodili do smrti in zabodli v Lunino čast. Ta obred se je v veliko milejši obliki v Gruziji ohranil vse do danes. Na dan svetega Jurija se eden izmed romarjev vrže pred cerkvena vrata, da ga lahko drugi verniki, ki vstopajo v cerkev, pohodijo. Večina obredov, povezanih z Luno, je žal utonila v pozabo. Marsikje jih je izpodrinilo krščanstvo, na primer pri Jupikih na Aljaski.

Ti so nekoč z obrednimi maskami ponazarjali mit o bratu in sestri, ki sta spala skupaj. Po tem dejanju je sestra z lučjo v roki zbežala na konec sveta in se spremenila v Sonce, brat, ki ji je sledil, pa se je spremenil v Luno. Po uspešnem lovu je šaman iz plemena Jupikov zaplesal obredni ples, med katerim je padel v trans, se povzpel na Luno in se z njo pogajal o plenu. Šaman je negibno obležal na tleh in spregovoril z nečloveškim glasom. Lunin bog mu je na koncu sicer odstopil kite in tjulenje, a je v zameno zanje zahteval duše ljudi.

S pokristjanjenjem Jupikov v 19. stoletju je izginil tudi ta kult. Tudi znanost je Luni sčasoma odvzela sijaj. Najprej se je iz ploskve spremenila v kroglo, julija leta 1969 pa se je po njej celo sprehodil prvi človek – Neil Armstrong. Najpozneje, z bližnjimi posnetki kraterjev na Lunini površini, je izginila tudi njena mitološka moč. S fotografijami njenega kozavega obraza so tisočletne legende postale navadne pravljice.

Na jugu Kitajske so ljudje verjeli, da na tej hladni krogli rastejo cimetova drevesa. Kakšno je moralo biti njihovo razočaranje, ko so uzrli njeno mrtvo površje!

A vse to ne pomeni, da je čaščenje Lune popolnoma zamrlo. Na Kitajskem se denimo jeseni, 15. dan osmega meseca po kitajskem koledarju, vse vrti okrog polne lune.

Na ta dan se obiskujejo družine in prijatelji, ki skupaj opazujejo sijaj 'žetvene lune'.

Kitajci si še posebno radi ogledujejo Lunin odsev v vodi. Nekateri ob tem še vedno skladajo, pesnijo in recitirajo v njeno čast, poslušalci pa grizljajo okrogle potičke z nadevom iz orehov, datljev, šunke ali svinjskega mesa. Žal se je praznovanje dneva Lune v zadnjem času sprevrglo v pijančevanje in hišne zabave. Luna je pri Kitajcih ženskega spola in pooseblja bistvo jina ali pasivne ženskosti, ki je protiutež vročekrvni moškosti ali jangu, ki ga pooseblja Sonce.

Nič nenavadnega: pri večini ljudstev sveta je Luna ženskega spola.

Evropa je glede tega razdeljena. Medtem ko se je v nordijskih jezikih ohranila moška oblika imena germanskega boga neba, so romanski jeziki ohranili starorimsko ime boginje Lune, v slovanskih pa je prav tako ženskega spola.

V južnokitajskih legendah je tudi “mož z Lune” ženska z imenom Čang E, ki je svojemu možu izpila ves življenjski eliksir in se pred njegovim besom zatekla na Luno. Indijci in Japonci ter nekatera afriška in indijanska ljudstva so na Luni videli žabo, Mongoli in Nigerijci zajca.

Po vsej verjetnosti najlepšo prispodobo za Luno pa imajo Malajci, ki pravijo, da so zvezde Lunini otroci. Nekoč naj bi zvezde na nebu svetile tudi podnevi.Te naj bi bile otroci Sonca, vendar jih je mati požrla, tako kot včasih mačka požre mladiče. Danes je Luna tudi v Maleziji le še pomagalo za določanje datumov.

Za islam, državno vero, sta Sonce in Luna le znak vsemogočnega Alaha, čeprav se muslimani še danes ravnajo po lunarnem koledarju, po katerem se vsak mesec začne z mlajem.

Tudi druga svetovna verstva svoja praznovanja usklajujejo z Luninim ciklusom.

Celo kristjani slavijo veliko noč – ki sovpada z judovskim praznikom pasho – vedno na nedeljo, ki sledi prvi polni luni po začetku pomladi.

Luno častijo tudi v indijskem Puškarju, ko se več tisoč hindujcev iz step in puščav Radžastana zgrne v to romarsko mestece, kjer naj bi bog Brahma nekoč izgubil lotosov cvet. Čeprav spotoma prodajo na deset tisoče kamel in zaročijo na stotine deklet, je njihov pravi cilj obredna kopel v belini Lune, ki se zrcali v svetem jezeru.

Luno častijo tudi tajski budisti. Ob prvi novembrski polni luni slavijo praznik loi krathong – zahvalni dan, ko po rekah, ribnikih in bazenih spuščajo čolničke iz listov bananovca, na katere polagajo sveče, kadila ali kovance kot zahvalni dar vodni boginji.

Na obalah tajskega otoka Phangan se je v zadnjem času razvilo bolj odštekano, sodobnejše čaščenje Lune, tako imenovani Moon Rave, ki ob vsaki polni luni privabi več deset tisoč mladostnikov predvsem z zahoda. Tu plešejo, kadijo, se omamljajo in ljubijo do nezavesti.

Kljub vsemu pa drži nekaj, kar ljudje trdijo že od nekdaj in česar znanosti še ni uspelo dokazati. Da namreč polna luna lahko, ne glede na vse legende, ki so povezane z njo, popolnoma zmede naše čute. Nič čudnega torej, da Angleži svojim norcem še vedno pravijo lunatics.

Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja