Na prvi pogled gre za majhno in vljudno gesto, ko nekdo v restavraciji še pred prihodom natakarja zloži krožnike ali jih potisne skupaj. A psihologi opozarjajo, da se za takšnimi dejanji pogosto skriva več, kot se zdi na prvi pogled.
Prav ti drobni, spontani trenutki namreč razkrivajo pomembne poteze osebnosti in notranjih vrednot.
Ko spoznavamo nove ljudi, običajno pozorno poslušamo njihove besede. A prav vsakdanja dejanja so tista, ki pogosto povedo največ. Besede so lahko premišljene in nadzorovane, spontano vedenje pa pride neposredno iz notranjega sveta posameznika. Strokovnjaki zato poudarjajo, da je način, kako nekdo ravna z zaposlenimi v storitvenih poklicih – natakarji, čistilkami, prodajalci – zanesljiv pokazatelj empatije, socialne zrelosti in odnosa do drugih.
V restavracijah lahko opazimo ljudi, ki pred odhodom zložijo krožnike ali pomagajo pri pospravljanju mize. Psiholog Francisco Tabernero meni, da gre za dejanje, ki lahko razkriva empatijo, altruizem in občutek za drugega, v nekaterih primerih pa tudi socialno negotovost.
Takšna gesta je način, kako posameznik izrazi spoštovanje do dela, ki pogosto ostaja nevidno. V teh trenutkih se pokažejo osebne vrednote, odnos do skupnosti in notranje prioritete.
Po Tabernerovih besedah prostovoljna pomoč brez pričakovanja povračila sodi med tako imenovano prosocialno vedenje. To vključuje dejanja, ki so usmerjena v dobrobit drugih in odražajo lastnosti, kot so ponižnost, sočutje in družbena odgovornost.
Takšne lastnosti se redko razkrijejo v pogovorih, veliko pogosteje pa v drobnih dejanjih. Raziskave kažejo, da imajo ljudje s takšnimi navadami pogosto že v zgodnjem otroštvu izkušnje, ki so jih učile solidarnosti, ali pa izhajajo iz globoke potrebe po priznavanju medsebojne povezanosti v skupnosti.
- Preberite si tudi: Ali potisnete stol pod mizo, ko vstanete? Psihologi pravijo, da imate 7 lastnosti, ki dokazujejo, da ste posebni
Včasih pa pomoč skriva tesnobo ali potrebo po odobravanju
Pomembno pa je poudariti, da vsako pomaganje ne izvira nujno iz pristne prijaznosti. Pri nekaterih ljudeh je lahko motiv zanj tesnoba ali močna potreba po tem, da bi bili sprejeti in pozitivno ocenjeni. Tabernero opozarja, da lahko pri določenih posameznikih potreba po pomoči izhaja iz strahu pred kritiko ali zavrnitvijo.
To vedenje je povezano s tako imenovano pasivno asertivnostjo, pri kateri posameznik zanemarja lastne potrebe, da bi ohranil odobravanje okolice. Navzven prijazno dejanje je v takih primerih lahko zgolj tančica, ki prekriva notranjo napetost.
Pomen drobnih dejanj tudi zunaj restavracij
Takšni tihi pokazatelji osebnosti imajo velik pomen tudi v širšem družbenem in poklicnem okolju. Delodajalci denimo zelo cenijo zaposlene, ki so pripravljeni pomagati sodelavcem tudi zunaj svojih formalnih nalog.
Meta-analiza, objavljena v reviji Journal of Applied Psychology, ki je zajela več kot 9.800 zaposlenih, je pokazala, da prosocialno vedenje pomembno prispeva k večji produktivnosti in povezanosti ekip. Raziskava Harvard Business School pa je ugotovila, da so ekipe z bolj sodelovalnimi člani v povprečju dosegle 16-odstotno višjo produktivnost in 12-odstotno izboljšanje notranjega sodelovanja.
Seveda pa ni vsaka hitra poteza s krožniki nujno dejanje pomoči – včasih gre zgolj za potrebo po redu ali nemir, ki nima globljega socialnega ozadja.
Vir: www.leravi.org
