Morda se sliši nenavadno, toda način, kako pomivate posodo, vam lahko pove precej o tem, v kakšnem stanju ste vi in vaš živčni sistem.
Naslednjič, ko stojite pred pomivalnim koritom, za trenutek opazujte svoje telo. So vaša ramena dvignjena? Je čeljust stisnjena? Je trebuh napet? Krožnik drgnete močneje, kot bi bilo potrebno? Posodo zlagate hitro in sunkovito, kot da morate vse končati v najkrajšem možnem času? In predvsem: kam se vam tako mudi?
Ko telo vsako opravilo doživlja kot nekaj nujnega
Ko smo dalj časa pod stresom, se lahko začnemo tudi v povsem običajnih situacijah odzivati, kot da se nam nenehno nekam mudi ali da moramo nekaj nujno rešiti. Hitro hodimo, hitro jemo, med umivanjem zob že razmišljamo o naslednjem opravilu. Na sporočila odgovarjamo med kuhanjem. In tudi posodo pomivamo, kot da je treba situacijo čim prej rešiti. Telo je napeto, gibi so hitri in dihanje plitvejše.
Takšno stanje je povezano z aktivacijo simpatičnega dela avtonomnega živčnega sistema, ki sodeluje pri mobilizaciji telesa za delovanje. Ta sistem potrebujemo in njegova aktivacija sama po sebi ni nekaj slabega. Težava nastane, če velik del dneva preživimo v stanju povečane pripravljenosti in telo le redko dobi priložnost, da se umiri.
Pomivanje posode seveda ni tisto, kar povzroča stres. Lahko pa je eden od trenutkov, v katerih opazimo, da je naše telo še vedno pripravljeno na "akcijo", čeprav v resnici samo držimo skodelico pod tekočo vodo.
Med pomivanjem posode naredite to
Sprostite telo. Ni vam treba izvajati posebne dihalne tehnike ali iz običajnega gospodinjskega opravila narediti meditacije. Samo za nekaj sekund se ustavite. Začutite stopala na tleh, spustite ramena in sprostite čeljust.
Preverite, ali po nepotrebnem napenjate trebuh. Zmanjšajte moč, s katero držite gobico ali krožnik. Nato naslednji krožnik pomijte nekoliko počasneje. Morda boste šele takrat opazili, koliko sile ste uporabljali za nekaj, kar je pravzaprav mogoče narediti zelo nežno.
Vaše telo ne ve, da samo hitite skozi seznam opravil
Živčni sistem se ne odziva samo na velike življenjske dogodke. Ves čas sprejema informacije o tem, kaj se dogaja v telesu in okolju. Če ves dan hitimo, zadržujemo dih, stiskamo čeljust in napenjamo mišice, telesu vedno znova dajemo signale mobilizacije. Zato regulacija živčnega sistema ni nekaj, kar nujno počnemo samo dvajset minut na dan na blazini za jogo.
Dogaja se lahko tudi med povsem običajnimi trenutki življenja. Ko čakate, da zavre voda, ko se tuširate, ko hodite po stanovanju, ko zlagate perilo, in ko pomivate posodo. Namesto da bi tudi te trenutke spremenili v še eno nalogo, ki jo je treba čim hitreje opraviti, jih lahko uporabimo kot majhne priložnosti, da telesu dovolimo zmanjšati napetost.
Poskusite danes opaziti, koliko stvari počnete "na silo"
Morda premočno držite volan, čeprav vozite po prazni cesti. Morda med pisanjem elektronskega sporočila stiskate čeljust. Morda med pripravljanjem večerje držite ramena skoraj pri ušesih. Morda po stanovanju hodite tako hitro, kot da nekam zamujate. Ko to opazite, se vam ni treba siliti, da se "umirite". Že samo preverite: Ali je tolikšna napetost v tem trenutku res potrebna?
Če ni, jo poskusite zmanjšati za nekaj odstotkov. Upočasnite naslednji gib. Izdihnite. Zmehčajte prijem. Spustite ramena. Našega živčnega sistema namreč ne oblikujejo samo veliki trenutki sprostitve ali stresa. Pomembni so tudi številni majhni trenutki, ki sestavljajo naš dan. Pomivanje posode je lahko dober kraj za začetek.
