Komaj smo pospravili božične okraske, pa je pred vrati že pomlad, nato poletje in nenadoma spet jesen. Kot da se leto ne odvije več v naravnem toku časa, temveč zdrsne mimo nas v enem samem zamahu.
Mnogi imajo danes nenavaden občutek, da čas ne teče več enako. Da leta dobesedno drsijo mimo, kot bi nekdo pritisnil na pospešek. Hkrati pa se v nas pojavlja še ena, skoraj paradoksalna izkušnja: kot da smo v nekem delu sebe obstali. Znanost na to vprašanje še nima enoznačnega odgovora, obstaja pa več zanimivih razlag...
Občutek, da smo obstali v letu 2020
Ena od teorij pravi, da nas je obdobje okoli leta 2020 močno odmaknilo od neposrednega, fizičnega sveta. Nenadoma smo več časa preživljali v digitalnem prostoru, naši dnevi so izgubili običajno strukturo, socialni stik pa se je preselil na zaslone.
Ko izkušnje izgubijo raznolikost in telesno sidranost v realnosti, jih naš spomin beleži drugače – bolj zamegljeno in manj otipljivo. Zato se lahko zadnja leta zdijo kot nekakšna neprekinjena celota, brez jasnih mejnikov.
Zanimiva je tudi tako imenovana teorija izolacijskega časa, ki pravi, da se je naš notranji občutek starosti deloma ustavil. Marsikdo ima občutek, da je še vedno približno toliko star, kot je bil ob začetku pandemije – kot da se notranji čas ni premaknil enako kot zunanji.
Zakaj se čas z leti pospešuje
Druga razlaga sega globlje v način, kako naš um zaznava čas. Gre za tako imenovano teorijo percepcije časa, ki jo pogosto pojasnjujejo s preprostim primerom:
Ko praznujete prvi rojstni dan, eno leto predstavlja sto odstotkov vašega življenja. Pri desetih letih je eno leto le desetina vašega celotnega časa. Pri dvajsetih – pet odstotkov.
Z drugimi besedami: vsako leto postaja v razmerju do celotnega življenja manjši in manjši del, zato ga doživljamo kot krajše.
To pojasni tudi, zakaj se nam zgodnja odraslost – na primer obdobje med 20. in 25. letom – zdi tako bogata, intenzivna in dolga. Kasneje pa se čas začne zgoščevati.
K temu prispeva še nekaj: navada. Ko se preveč navadimo na svoje okolje, odnose in rutino, začnemo delovati na avtopilotu. Dnevi si postanejo podobni, izkušenj je manj, naš um pa ima manj novih podatkov in izkušenj, po katerih bi lahko meril čas.
Spomnite se šolskih let, ko se je zdelo, da polletje traja skoraj neskončno. Danes pa minejo meseci, kot bi trenil.
Čas se ni spremenil – spremenili smo se mi
Pomembno je razumeti: čas sam po sebi se ni pospešil. Njegov ritem ostaja enak. Spremenila se je naša pozicija v njem in način, kako ga zaznavamo. Ko se pomikamo skozi življenje, se spreminja naš notranji občutek trajanja. Leto, ki je bilo nekoč ogromno, postane le še majhen del celote.
Kako znova upočasniti čas
Dobra novica je, da lahko na svoj občutek časa vplivamo. Če želimo, da se življenje znova razširi in postane bolj otipljivo, moramo vanj vnesti več zavestnosti in novosti. Več izkušenj, ki nas predramijo. Več trenutkov, v katerih smo zares prisotni.
To pomeni prekinjanje rutine, učenje novih stvari, več neposrednih, telesnih izkušenj (narava, gibanje, stik z ljudmi) in predvsem: zavestno preživljanje časa.
Čas se ne upočasni sam od sebe. A ko postanemo bolj prisotni v lastnem življenju, se spremeni naš občutek zanj in nenadoma se dnevi ne izmuznejo več tako hitro.
Vir: stil.kurir.rs
