Nato Lagidze je pisateljica in raziskovalka na področju psihologije. Na spletni strani vegoutmag.com je zapisala: "Včasih sem se s potovanj vračala domov in si govorila, da potrebujem potovanja, da bi se počutila živo. Veliko dlje pa sem potrebovala, da sem si priznala, da sem jih uporabljala tudi zato, da bi pobegnila pred različico sebe, za katero doma še nisem zbrala poguma, da bi jo zares živela."
Kaj nam dajo potovanja?
Nato opisuje, kako je po nekaj tednih potovanja po Tajski opazila nenavadno spremembo: sreče sploh ni več zaznavala kot nekaj posebnega, saj je postala del njenega vsakdana. Živela je bolj spontano, ustavila se je, ko je bila lačna, se brez zadržkov pogovarjala z neznanci in se skozi dneve premikala z lahkotnostjo, ki je doma že dolgo ni občutila.
"Z motorjem sem se vozila po toplih, kaotičnih ulicah in prvič po več mesecih občutila nekaj, kar lahko opišem le kot popolno prisotnost v lastnem doživljanju."
Toda po vrnitvi domov je ta občutek v samo nekaj dneh izginil. Sprva je sklepala, da je razlog preprost: potrebuje potovanja, da bi se počutila živo. Zdelo se ji je, da potrebuje gibanje, nove izkušnje in oddaljenost od vsega znanega ter da je za občutek otopelosti kriva monotonost vsakdanjega življenja. Šele pozneje je začela ugotavljati, da je bila resnica nekoliko bolj zapletena...
Kaj sem mislila, da mi dajejo potovanja
Psihologa Arthur in Elaine Aron sta ta pojav poimenovala "širjenje jaza" oziroma self-expansion. Gre za človekovo težnjo po rasti in vključevanju novih izkušenj, pogledov ter načinov bivanja v predstavo o sebi. Potovanja so za to še posebej primerna, saj nas neznano okolje umakne iz ustaljenih rutin, pred nas postavlja nove situacije in nam omogoča, da odkrijemo plati sebe, ki jih v vsakdanjem življenju morda sploh ne uporabljamo.
"Ko se znajdete v neznanem mestu, ko hitro navežete stik z neznanci, ki ne vedo ničesar o vašem običajnem življenju, in ko se ustaljeni ritmi vašega vsakdana prekinejo, se vaš svet dejansko razširi. Tisto, kar je bilo prej togo, se začne mehčati."
Prav to lahko pojasni, zakaj se na potovanjih pogosto počutimo tako žive in svobodne ter zakaj se nam ob vrnitvi domov včasih zazdi, kot da smo se znova skrčili v nekoliko manjšo različico sebe.
Različica sebe, ki sem jo vedno znova puščala za sabo
Potovanja nas ne izpostavljajo le novim izkušnjam, ampak nas za nekaj časa tudi umaknejo iz pritiskov, pričakovanj in vlog, ki jih imamo doma. Zato občutek svobode in živosti, ki ga doživljamo nekje daleč, morda ni povezan samo z novim okoljem, ampak tudi s tem, kdo lahko postanemo, ko običajne omejitve odpadejo.
Avtorica je sčasoma ugotovila, da sama ni potovala le proti nečemu novemu, ampak je hkrati bežala od različice sebe, kakršna je bila doma.
"Živost, ki sem jo občutila na potovanjih, ni izvirala samo iz novosti. Bila je tudi olajšanje. Olajšanje, ker mi ni bilo treba biti ona."
Psihologinji Hazel Markus in Paula Nurius sta že leta 1986 pisali o konceptu "možnih jazov": poleg predstave o tem, kdo smo danes, v sebi nosimo tudi različne predstave o tem, kdo bi lahko postali – tako različice, ki si jih želimo, kot tiste, katerih se bojimo.
Avtorica je spoznala, da so ji potovanja omogočila odmik od različice sebe, ki je bila sicer sposobna in funkcionalna, vendar otopela in nikoli povsem prisotna. V neznanih mestih pa se ni pojavila neka povsem druga oseba, temveč različica nje same, ki si je doma še ni dovolila živeti.
Tudi raziskave identitete kraja in navezanosti na prostor kažejo, da lahko različna okolja iz nas prikličejo različne plati naše osebnosti. Za nekatere ljudi je različica sebe, ki jo spoznajo daleč od doma, celo bolj pristna od tiste, ki jo živijo v svojem običajnem okolju.
Težje priznanje
"Svoboda, ki nam jo ponujajo potovanja, ima prav posebno kakovost. To je različica vas, ki se pojavi, ko vas ne opazuje nihče, ki vas pozna. Ko običajne vloge ne veljajo. Ko ste samo človek, ki se premika skozi mesto, ki o vas nima nobene zgodovine.
Dolgo sem domnevala, da je različica mene, ki je bila sproščena, prisotna in je zares živela v tistih toplih, nepredvidljivih večerih, obstajala zaradi potovanj. Zaradi vročine. Gibanja. Čutne živosti neznanih ulic. Mislila sem, da potrebuje vse to, da se lahko pojavi.
Toda morala sem si priznati, da je v resnici potrebovala nekaj precej bolj konkretnega: odsotnost določenih pritiskov. Dovoljenje, da mi ni treba biti produktivna, da bi imel moj dan vrednost. Dovoljenje, da me lahko gane nekaj majhnega, ne da bi morala iz tega ustvariti nekaj koristnega. Prostor, v katerem lahko preprosto obstajam, ne da bi karkoli igrala ali dokazovala.
Potovanja so mi dajala to dovoljenje. Toda hkrati so mi omogočala, da sem se izogibala vprašanju, zakaj si istega dovoljenja ne znam dati doma.
Kaj se zdaj učim početi drugače
Še vedno rada potujem. Še vedno začutim, kako se nekaj v meni odpre, ko se premikam skozi kraj, ki ga ne poznam dobro. Ne mislim, da je želja po potovanjih težava. Toda ne verjamem več, da različica mene, ki jo iščem, živi nekje drugje. Mislim, da je tudi tukaj.
In mislim, da ne potrebuje druge države. Potrebuje drugačno vrsto dovoljenja v povsem običajnih dneh – manj osredotočenosti na učinkovitost in funkcionalnost ter več pripravljenosti, da sem preprosto prisotna, ne da bi za to potrebovala razlog."
Vir: vegoutmag.com
