December. Za nekatere mesec rajanja, bleščavih lučk, prekomerne potrošnje in umetnega blišča. Za druge posvečeni čas, namenjen slavljenju prehoda, ponovnega cikla, rojstva novega sonca, prihoda mesije... In za mnoge tretje, kateri ne vedo več kaj bi z vsem tem, čas velike zmede in izgubljenosti.
Malo je tistih, katerih se ne dotakne hrup in intenzivna vibracija teh prihajajočih se prazničnih dni.
Tudi sama moram priznati, da se moja predstava, dojemanje in razumevanje decemberskih praznikov skozi moje življenje spreminja, dopolnjuje, širi in me s tem opominja, kako zelo pomembno se je zavedati Narave življenja, njegove organskosti, potrebe po nenehni rasti in obnovi, to se pravi potrebe po spremembi.
Potrebe po spremembi, za katero se ni potrebno na vso silo spreminjati, temveč le zaupati življenju in slediti srcu, da nas vodi, tja kamor nas kliče duša, namesto, da se kot pijanec plota oklepamo zastarelih predstav in nam škodljivih a nadvse prikladnih navad, katere nam nikakor ne služijo več, nas trošijo, praznijo in oddaljujejo daleč stran od samih sebe od naše prave Narave.
Naši dalnji predniki, kateri so še imeli močan občutek enosti in tako soodvisnosti z Naravo nas bi lahko o vsem tem marsikaj dobrega poučili, če bi jim le namenili čas in zmogli razumeti njihova sporočila, katera so nam zapustili v simboliki in obredjih, ki še živijo med nami.
NAŠA STARA RODNA POGANSKA OBREDJA
Človek je narava. Čudovit del njene celote. Njen ljubljen otrok, eno z njo, ona eno z njim, vsa v njem, on v vsakem dihu njenega življenja. Človek je Narava. Namen človeka je živeti Naravo.
Kljub mnogim zablodam in dolgim zemeljskim obdobjem, ko se človeštvo premalo zaveda tega neizpodbitnega dejstva in se od nje odmika, beži in celo postavlja nad njo, Velika Mati vedno bedi nad nami, nam daje, nam jemlje, vedno znova, spet in spet, brez prestanka, ciklično obnavlja življenje, nas uravnoveša, skrbi za nas in nas brezpogojno ljubi.
Naši predniki so imeli še močan občutek enosti in tako soodvisnosti z njo. Tako so bili njeni izraziti prehodi, naravni pojavi, njeni darovi ali pa njeno jemanje za človeka osebna občutja, zrcalo njegovega lastnega obstoja, rasti in izpolnjenosti.
Iz teh občutji in zrcalnih zaznav so se v ljudeh porodila silna čustva ljubezni, hvaležnosti, spoštovanja in s tem potreba po obredjih s katerimi bi ta čustva, zahvale in spoštovanje lahko izrazili, častili in slavili.
V naših rodnih tleh ležijo in se skrivajo globoke korenine teh čudovitih obredov, katere je vredno obuditi, se z njimi zopet pokloniti Veliki Materi in preko njih zopet začutiti enost z njo in se tako vrniti domov.
Tekst: Darja Vrana
- Preberite si še: Pozabljeni slovenski obredi ob ZIMSKEM SOLSTICIJU
Novo na Metroplay: Nik Škrlec iskreno o svoji najljubši tehniki pomnjenja
