Včasih se ujamemo v idejo, da je prava povezanost nekaj, kar lahko dosežemo z dovolj truda. Da bo, če se dovolj potrudimo, vsak odnos našel svojo globino. A življenje nas rado uči drugače.
Včasih se zdi, kot da nas vse spodbuja k temu, da se trudimo v nedogled – za odnose, razumevanje in potrditev. Kultura samopomoči nas uči, da vztrajamo, da razlagamo, da damo še eno priložnost. In to drži – za vse dragocene stvari v življenju, tudi za odnose, ki nekaj pomenijo, je potreben trud. Vanje je treba vlagati čas, energijo in prisotnost. Brez tega ne morejo rasti.
A vendar v življenju obstajajo tudi trenutki oziroma situacije, ko največ pomeni prav to, da znamo odložiti ali oditi. To se zgodi takrat, ko ugotovimo, da nekatere vezi enostavno obstajajo, druge pa – preprosto ne, kljub našemu trudu.
Ko se dve duši resnično prepoznata in povežeta na globljem nivoju, vse teče bolj preprosto. Brez posebnega napora. Pogovori so lahko lahkotni, tišina pa ni težka. Med vrsticami: dovolj je, da si. Nič ni treba razlagati do potankosti, ničesar pretirano dokazovati. Prisotna je tista neoprijemljiva, a močna občutljivost do drugega – kot da se globoko poznata, čeprav se morda šele spoznavata.
A če te povezave ni, je morda res preprosto ni. Če kljub vsem poskusom, dobrim namenom, iskrenim željam ter trudu z neko osebo povezava ne steče, morda zares ni mogoča. Če nikoli ni miru ob drugem, če se vedno znova zaletavamo v neodzivnost, če se trud spremeni v izčrpanost – potem ni nič narobe, če si priznamo, da nekaj enostavno ne steče. In da tudi ni treba, da bi.
To ni znak, da je z nami nekaj narobe. Morda sva se s človekom le za hip ujela, morda sva si prišla nekaj pokazat, pa ne ostati skupaj. Včasih se poti srečajo zato, da gresta potem vsak v svojo smer. In to je v redu.
Iti s silo v povezanost pomeni iti mimo sebe. Pomeni utišati občutek, ki nam šepeta, da nekaj ni prav. In kadar vlagamo srce tja, kjer odziva ni, nas to počasi, a zanesljivo utrudi.
Zato je včasih največje spoštovanje – do sebe in drugega – ravno v tem, da spustimo. Da ne silimo v nedogled, ne čakamo na potrditve, ampak pustimo, da življenje samo pokaže, kaj ostaja. Povezave, ki so resnične, ostanejo. In v njih ne izgubimo sebe – v njih smo lahko še bolj to, kar v resnici smo. Srce že ve...
