Uganete, na katero lastnost mislimo?
V naši kulturi obstajajo lastnosti, ki jih radi označujemo kot “pozitivne” – ker zvenijo delavno, prijazno ali ambiciozno. A v praksi se prav te lastnosti pogosto prevesijo v skrajnost, ki začne človeka izčrpavati, mu jemati zdravje, odnose in notranji mir. Takrat ne govorimo več o vrlinah, temveč o vzorcih, ki navzven delujejo pohvalno, znotraj pa počasi postajajo toksični.
Spodaj je nekaj tipičnih primerov “pozitivnih” lastnosti, ki se lahko hitro spremenijo v breme:
Pretirana delavnost
Delavnost je cenjena, vendar ima tudi temno plat: ko postane dokazovanje, da zmorete več kot drugi, in ko je delo pomembnejše od zdravja. Dolge ure v službi, stalna dosegljivost, ponos na to, da “ne potrebujete počitka” – vse to je zgolj bližnjica do izgorelosti. Resnična predanost ne pomeni, da se “ubijate” za delo, temveč da znate ohraniti ravnovesje med delom, počitkom in zasebnim življenjem.
- Preberite si še: Desa Muck: "Vse to sem počela samo zato, da bi bila z njim. Zatajila sem se, svoje misli in občutke."
Perfekcionizem
Na prvi pogled deluje kot visok standard, a pogosto vodi v kronično nezadovoljstvo in občutek, da nikoli niste dovolj dobri. Perfekcionizem človeka ne žene naprej, temveč ga pogosto ustavlja: preveč popravljanja, preveč dvomov, preveč strahu pred napako. Namesto napredka prinese izčrpanost. Veliko bolj zdravo je stremeti k izboljšavam in učenju, ne k nedosegljivi “popolnosti”.
Ambicioznost “za vsako ceno”
Želja po uspehu je normalna, dokler ostaja v okvirih integritete. Ko pa se spremeni v komolčarstvo, tekmovalnost in primerjanje, ima visoko ceno – ne le za človeka samega, ampak tudi za odnose. Uspeh, ki zahteva stalno odrivanje drugih ali zanemarjanje lastnih meja, je pogosto le lepo zapakirana stiska.
Delati, ko ste bolni
V Sloveniji še vedno pogosto velja, da je prihod v službo kljub bolezni znak odgovornosti. V resnici pa je znak pritiska, strahu ali kulture, ki počitek razume kot šibkost. Takšno vedenje škodi vam in drugim: podaljša okrevanje, poveča stres in pogosto razširi bolezen tudi na sodelavce. Zrelost je prav v tem, da si dovolite počitek.
Prekomerna samozavest
Samozavest je privlačna, dokler temelji na realni samopodobi. Ko pa postane napihnjena, brez samorefleksije, se hitro spremeni v trmo in slabe odločitve. Pretirana samozavest pogosto preglasi dvom, ki bi bil včasih zdrav in koristen. Resnična notranja moč vključuje tudi pripravljenost priznati napako in preveriti dejstva.
Ponos na premalo spanja
“Malo spim, ker toliko delam” se včasih sliši kot znak ambicioznosti ali genialnosti. A kronično pomanjkanje spanja znižuje zbranost, poslabša razpoloženje, poveča impulzivnost in dolgoročno škoduje zdravju. Spanje ni razvada, ampak osnovni mehanizem regeneracije. Brez njega ni niti dobre učinkovitosti niti stabilne psihe.
Prisilna prijaznost in ugajalstvo
Prijaznost je lepa lastnost, a če izhaja iz strahu, da vas ne bodo sprejeli, postane samoponiževanje. Ljudje, ki so “vedno za”, pogosto težko postavljajo meje in imajo občutek krivde, ko rečejo ne. Navzven delujejo srčni in ustrežljivi, znotraj pa se kopičita zamera in izčrpanost. Prijaznost brez meja ni vrlina – je izgubljanje sebe.
“Toksična pozitivnost”
Neprestano smehljanje in vztrajanje pri pozitivnosti, tudi ko je človeku težko, se lahko zdi navdihujoče. A v ozadju je zanikanje realnosti: potlačitev žalosti, jeze, strahu. Pozitivnost sama po sebi ne rešuje težav – lahko pa postane beg pred njimi. Zdrav odnos do življenja vključuje tudi prostor za neprijetna čustva.
Kje je meja med “vrlino” in toksičnostjo?
Preprosto: v tem, ali vas lastnost podpira – ali pa vas požira. Ko začnete zaradi nje izgubljati zdravje, mir, odnose ali stik s sabo, je znak, da je šla predaleč. Resnična zrelost ni v skrajnostih, ampak v ravnovesju: delati, a tudi počivati; biti prijazen, a imeti meje; biti ambiciozen, a ostati človeški.
